V znamenju Osvobodilne fronte. Dokazila o grozodejstvih komunizma v Ljubljanski pokrajini. Ljubljana 1943, str. 62-63, 115, 137-145
Str. 62-63
Žrtve komunističnega klanja po nekaterih slovenskih župnijah
(…)
Župnija Borovnica
Partizani pobili 15 ljudi, in sicer:
Mihelčič Jožef, Sobočevo, star 42 let, podobar, ubit z ženo Ivano 17. aprila 1942. Zapuščata sedem otrok v starosti od dveh do trinajst let.
Hvala Rafael, Padež 6, star 53 let, ogljar, in žena Jožefa, stara 47 let, umorjena 11. maja 1942, zapuščata dva otroka.
Vičič Emil, Dražica 16, star 45 let, skladiščnik, in hčerka Ivana, dijakinja, stara 15 let, umorjena 12. julija 1942 pred domačo hišo. Vičič zapušča ženo in štiri otroke.
Lončar Franc, Borovnica 135, star 47 let, žena Frančiška, stara 42 let, sin Franc, star 21 let, hči Marija, stara 18 let, umorjeni v noči na 13. julij 1942. Od vse družine je ostala živa samo 15 letna hčerka Leopoldina.
Petkovšek Anton, Borovnica 116, dijak, star 20 let, ugrabljen z vlaka internirancev pri Verdu 29. junija 1942, ubit takoj nato.
Bizjak Karel, Padež 2, kmet. Zapušča ženo in osem otrok v starosti od dveh mesecev do 14 let, vsi v internaciji, najmlajši otrok rojen v internaciji.
Šalehar Janez, Ljubljana, Mokronoška 2, star 20 let, dijak, ubit v vlaku internirancev pri Verdu, pokopan v Borovnici.
Mikec Dušan, Ljubljana, Bleiweisova 69, star 18 let, dijak, isto.
Erbežnik Dragotin, Ljubljana, star 35 let, isto.
Str. 115
Umori družin
(…)
13. julija 1942 je bila pobita Lončarjeva družina iz Borovnice št. 135. Ubiti so bili: oče Lončar Franc, mati Frančiška, otroka Franc in Marija. Od vse družine je ostala živa le 15 letna hčerka Leopoldina.
(…)
Str. 137-145
Grobovi po gozdovih in kraških jamah
Koliko je število vseh tistih, ki so padli pod krutim strahovanjem komunizma v Ljubljanski pokrajini? Točnega števila do sedaj ni bilo mogoče ugotoviti. Vedno znova in znova prihajajo na dan nova imena in novi zločini. Gotovo pa je, da število vseh žrtev prekaša že številko nekaj tisočev. Ljubljanska pokrajina je tako rekoč posejana z grobovi mučencev. Ponekod so kar cela pokopališča, to je v tistih krajih, kjer se je dalje časa zadrževal kak večji partizanski oddelek. Tako je dobro znano proslulo partizansko pokopališče pri Polici nad Višnjo goro, dalje pri Selah pri Šumberku, potem pokopališče pri Polževem, kjer je moril znani komunistični krvnik Vencajz. Veliko število grobov je tudi v okolici Roba, potem pri gradu Hmeljniku ob Novem mestu, v Iškem Vintgarju, v Grčaricah nad Dolenjo vasjo itd.
Najrajši pa so metali partizani svoje žrtve v kraške jame. Tako je znana jama pri Oselici blizu Stične, predvsem pa proslula Krimska jama, kamor so komunisti pometali ogromno število svojih žrtev. Navedli bomo o tej jami nekaj več podrobnosti:
V breznu rdeče svobode…
Od pozne jeseni 1941 do poletja 1942 so partizani, to je oboroženi oddelki Osvobodilne fronte, nasilno odpeljali z domov nešteto ljudi iz vse dežele. Njihova usoda je bila neznana. Vedelo se je samo, da so izginili. Prav tako je bila neznana usoda neštetih tistih, ki so jih propagandne pretveze OF o narodnem značaju tega gibanja spravile v gozd. Izginili so… Tudi so izginili premnogi, ki se jim je zločinstvo Osvobodilne fronte uprlo in so postali v partizanskih edinicah »nezanesljivi«.
Kam so izginjali?
Poletje 1942, ki je prineslo odgovore na vsa vprašanja glede Osvobodilne fronte, njenega dela in namena, je razjasnilo tudi to pošastno uganko. Začela so prihajati na dan odkritja o množičnih grobovih pobitih in mučenih ljudi po raznih kraških jamah, ki jih je na našem ozemlju nešteto. V začetku ni bilo mogoče verjeti, tako strašna so bila pripovedovanja o mračnih skrivnostih, ki jih skrivajo te jame. Ko so pa skupine kmečkih fantov naredile tu in tam nekaj pohodov v gozdove, so se vsa šepetanja o teh jamah potrdila v tako strahotni resničnosti, kakor je živa duša ne bi pričakovala. Tedaj so dobesedno začeli tuliti grobovi po naših gozdovih, tuliti o zločinu Osvobodilne fronte nad slovenskim narodom ter o odgovornosti njenega vrhovnega vodstva za ta zločin.
Meseca septembra 1942 je vaška straža iz Begunj in okoliških vasi prišla do Krimske jame, v gozdovih med vasjo Kožljek in med Rakitno. Kaj je našla tam, o tem pripoveduje očividec, ki se je po vrvi spustil v jamo, takole:
»Še je prostor v Krimski jami!« - ta grožnja mi je kakor udarec s kladivom ostala v spominu od vsega, s čimer so me partizanski komisarji mučili pri zasliševanju tri ure. Še je prostor v Krimski jami! je bila grožnja, ki so jo ponavljali pri vsakem mojem odgovoru tam pod smrekami v globeli Zale. Ko so prejšnji večer postavili strojnice okoli hiše, ko so me vso noč gonili po gozdovih in gmajnah, ko me je vsako toliko dregnila v hrbet trda cev partizanske puške, ko se je politkomisar zagrizenega obraza in redkih besedi pred mojim nosom igral z revolverjem – zmeraj sem se z grozo spominjal samo Krimske jame. In z grozo so se je spominjali slednjo noč pozimi in spomladi po vseh vaseh od Pokojišča do Begunj, Sv. Vida do Blok, od Otav do Rakitne in Borovnice in Iga. Vsako noč je požrla koga iz naših krajev. Ljudje so si šepetali – samo šepetali, zakaj terenski odbor in »Obveščevalna služba« OF sta bila noč in dan na delu – da partizani svoje obsojence žive mečejo vanjo. Vsako noč se iz nje razlega tuljenje, kakor da poginjajo v njej volkovi, so pravili. Kakšni volkovi – bili so fantje iz hribovskih vasi, ki niso marali v rdečo svobodo, bili so »nezanesljivi« izmed partizanov samih, bilo je morda tistih osemdeset Sokolov partizanov, ki so jih pobili kot morebitno belo gardo, bila so dekleta iz Begunj, bile ženske iz Cerknice, ki so jih zvabili, češ da bodo videli odpeljanega moža. Kdo ve, kdo ve! Kdo ve, če bomo kdaj vedeli! Krimska jama je za nas postala znamenje komunizma, znamenje Antikrista, o katerem vedo povedati stari ljudje še dandanes.«
Fant, ki to pripoveduje, si popravi puško in sname baretko, znamenje meniševske vaške straže ter si obriše čelo. Njegov obraz je ves zagorel od podnevnega garanja na polju in od ponočnega bedenja, ko z drugimi, sebi enakimi varuje vas pred steklimi partizanskimi patrolami, brani z znojem oslajene, skromne sadove te zemlje pred postopači, ki so se vse leto šli »svobodo«. Osvobajali so uboge ljudi po teh bornih vaseh živeža, osvobajali so jih živine, veliko so jih osvobodili strehe in doma, še več pameti, in kdo ve, koliko so jih poslali v svobodo krimskega brezna! Ko so ljudstvo tod okoli hoteli tako ali tako osvoboditi še življenja, je z drugimi vred vstal in šel po puško, da ohrani sebi in svojim življenje. Priča strahot v Krimski jami pripoveduje dalje:
»Pot na Kožljek je strma. Cilj poti ni vas, cilj je danes, 9. septembra tega žalostnega leta, Krimska jama. Kožljek, prav za prav tisto, kar je bilo Kožljek, dokler ni partizanstvo poklicalo nanj ognja, je prazen. Edini domači prebivalci med njegovimi osmojenimi stenami so danes fantje, ki so vsi stopili v četo, ki zdaj stopa med praznimi hišami, edinim sadom, ki ga je dala slovenskemu ljudstvu Osvobodilna fronta. Pot, nazadnje steza, drži do Kožljeka vedno globlje v gozde, ki se vlečejo od Kožljeka proti Peklu in Krimu. – Tam nekje je današnji naš cilj, Krimska jama.
Trideset barak, ali nekaj barakam podobnega, razmetanih med skalami in starimi jelkami, v zaprti, skriti globeli – to je sloviti krimski lager, sedež 2. partizanskega bataljona »Ljubo Šercer«. Bataljona ni več v taboru, izginil je in se razkropil, ko se je približala prva senca nevarnosti in prva možnost pravega boja. Moral je bežati v vsej naglici, zakaj v taboru je ostalo nedotaknjeno vse: zaloge orožja, živež, arhivi, telefoni, pisalni stroji in zaboji s pravimi legitimacijami in pravimi izkaznicami živih, pobitih in v Krimski jami »likvidiranih« partizanov.
Barake so deloma iz lesa, pokradenega na koželjskih žagah, zbiti brlogi, deloma z deskami in hlodi pokrite luknje v zemlji ali v skalah. Povsod smrad, umazanost in najbrž uši. Vse je tako, ko da so šele pravkar odšli.
Tu so radijski aparati, pokradeni v Begunjah in drugod, blizu 80 koles, še novih, naropanih najbrž za zvezno službo po teh divjih stezah; ondi so baterije za radio, spet tam zaboj obleke. Obleka tistih, ki so jih jih gole poslali v jamo! Potem zaboji z bombami, samokresi, puške, naboji, noži, telefonska žica – tako je v dobrih časih imel zvezo z bataljonskim poveljstvom v Rakitni in s slovito morilsko postojanko pri sv. Vidu.
Ob visoki skali stoji majhna baraka, ki v tej zasvinjanosti pade v oči, ker je videti dostojna. In ker vlada v rdeči svobodi enakost, ve vsakdo, da je utica ob prepadu komandantova. Ker vlada pri partizanih enakost, je v barakah in luknjah umazanost, smrad, uši, samota in dim, v poveljnikovi jazbini pa dobra postelja, porcelan, kožuhi, kava, ženska obleka, svilene nogavice in perilo, oprsniki...
Kakor v vsakem taboru, je tudi tu bil beg izveden po načrtu, vsakdo je odnesel le puško, ali še te ne, drugo je ostalo. V baraki so trije nedotaknjeni zaboji letakov v italijanščini in slovenščini, seznami živeža in mrtvega taborskega inventarja, raporti posameznih poveljnikov, poročila terenskih odborov in nasveti, katerega belogardista v tej in tej vasi je treba ubiti – da si bo terenski odbor razdelil njegovo košnjo, gozd in živino. Kajti geslo te revolucije je »Delili bomo!« Potem so tu še neštete fotografije, izkaznice in legitimacije vseh mogočih ljudi, med njimi nekega ministrovega sina in nekega štipendista kralja Petra II. Oko bežno pregleduje sezname. Tu so študentovska imena kakor Vesenjak, Pičulin, Flis, Drole, Ribičec, Rotar, imena uradnikov, delavcev, poklicnih razbojnikov. A najzanimivejše je, ko človek dobi v roke lastno aretacijsko povelje: »Komanda itd... Patrola, sestoječa iz partizanov teh in teh ima nalogo aretirati in pripeljati v lager belogardista tega in tega. Povelje velja do dneva tega in tega, te in te ure. Politkomisar Fric Novak.«
Ker mora vsak urejen lager imeti svoje morišče, ga je imel tudi krimski. Iz tabora drži do njega shojena, gladka steza, kakor v mestnem parku. Deset minut je daleč do tja, ako je človek na mestu, skoraj ničesar ne opazi. Steza izgine čez parobek, za katerim leži nametano smrečje in posekano mlado drevje. Šele ko oko pozorneje išče, vidi po smrekah in jelkah naokoli na gosto luknje od krogel, po lubju so zmršeni ženski lasje, tu pa tam je rjava pega, ki bi ji na pogled ne prisodil, da je od človeške krvi. Veter se poigrava z lasmi, kakor z drobno travo. Ko udari človeku v lice, se zave, da je tod neštetokrat taborila smrt.
Kraj je neprijeten. Veter giblje vrhove smrek. Med otožni jesenski šum zdaj pa zdaj zateglo zavzdihne veja, ki se drgne ob drugo, kakor da se v drevju love nesrečne duše. Sonce sem ne seže in izpod vejevja za parobkom vstaja ledeni hlad.
Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Koliko jih je bilo? Zakaj so morale na to stezo? Ali jih niso sem poslali v imenu svobode, pravice in novega človeka? Enega, deset, sto, kdo ve koliko sto?
Roke, ki odmetavajo veje iznad brezna, malce drhte. Smrt nedolžnih je blizu, nekje tam spodaj v temi, ki zdaj zareži v te mlade ljudi. Zdaj je videti, kam drži steza za parobkom: navzdol. In tudi potem je še steza, zglajena drča, ki so si jo mrtva, polmrtva in živa, od groze poblaznela telesa utrla to zimo med grmičjem in kamenjem, ki moli iz sten Krimske jame.
Brž je privezana vrv ob smreko, vso razpraskano po kroglah. Še druga vrv za varnost. Električno svetilko v roko, križ čez obraz in začne se pot živega ondi, koder je šlo do zdaj toliko mrtvih.
Globoko je brezno, vedno gostejša je tema, vedno rezkejši hlad. Netopirji, zadnji spremljevalci tistih, ki leže spodaj, prhutajo iz mraka. Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih metrih je nekaj vejevja, skozi katero se je treba prebiti. Še tri metre, potem noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli. Sami koli, ko se hoče opreti ob nje, trhlo zahrestajo.
Nazadnje se noge ustavijo na nečem ne prav trdnem, roka drhteče prižge luč in še tisti trenutek je človeku žal, da se je posvetilo. Tisto, kar je hrestalo, niso bili koli, temveč človeške noge. Cel gozd jih je, okrog in okrog. Same izsušene, krčevito stegnjene noge ljudi, ki so jih vrgli na glavo v brezno. Prizor, ki ga v Dantejevem peklu ni grozovitejšega. Same uboge, brezimne, kvišku štrleče človeške noge.
»Brezno rdeče svobode!« šine misel skozi razburjene možgane. Srce nehote utriplje nagleje. Uho nehote lovi, kdaj se bo iz te pošastne kostnice dvignil stokajoč, obtožujoč glas – eden za vse desetine in stotine teh, ki so jih vrgli v smrt, ne da bi bili mogli vsaj obraz obrniti v nebo. Kamor pade luč, se zdi, da rasto iz teme koščeni udje in silijo bliže, v prvo živo pričo te strahote.
Možgani se silijo, da bi delali malo računa. Brezno je trideset metrov globoko, čez tri in dvajset metrov ni mogoče. Sedem metrov na debelo je v njem trupel. Prostora tu je v širino blizu štiri metre, v dolžino kakih sedem, koliko je trupel – naj računajo tisti, ki so govorili, da žrtve morajo biti in tisti, ki so Slovence osvobajali s tem, da so Slovence pobijali.
Vsa trupla so gola, samo v spodnji obleki, ali še to ne. Luč zadene nekam v kot. Tam napol sloni, napol leži velikan, moški kakor Peter Klepec. Obraz mu je spačen, da ga ni moči spoznati. Na nogah in rokah so napete izbokle mišice. Noge ima krčevito razklenjene ter s silo uprte predse, kot da se je še do zadnjega branil groze, ki je rinila vanj od vseh strani. Kajti velikan je treščil na dno živ. Ni mogoče, da bi bil padel tako, kakor zdaj sedi. Napol mrtev se je po padcu zavedel, tipal okoli sebe, začel blazneti, ko je krog in krog čutil sama trupla, kosti in smrt. Bog ve, kako se je privlekel do stene, se s šklepetajočimi zobmi naslonil obnjo, se v sili svojega zdravja in v zavesti, da je nedolžen, boril s smrtjo dan, dva, tri. Tulil je noč in dan v grozi, dokler ga ni zlomilo. Kako je bilo ob njegovi mrtvaški pesmi tistim v taboru?
Pogled na tega mrliča je groznejši kakor pa na brezimno množico golih teles. Pred njega, pred njegov skrčeni obraz in pred njegove v grozi ugasle oči bi postavil vse tiste, ki so te brezimne smrti krivi. Tiste, ki so z vzgojo, peresom, propagando, politiko, popuščanjem, s političnim ljubimkanjem in užaljeno zmešanostjo vzgojili iz slovenske mladine tolpo morilcev, ki ubija ne zaradi ideje, temveč na zapoved in brez premisleka, ki je plen vseh zločincev in vseh bedastih iluzij. Posadil bi predenj salonske leposlovce in ljubitelje človeških pravic, ki so vprezali v akcije vse kulturne ustanove in politične veličine za rešitev komunista, ki so ga za mesec dni zaprli ali kar je levičarski listič izgubil predcenzuro. Posadil bi predenj očaka, ki je s svojo ostarelo slepoto in ugledom spravljal mlade ljudi v te gozdove in na to krvavo pot rekoč: »Še jaz bi šel, če bi bil deset let mlajši.« Naj mu da ta, v blaznosti poginuli neznanec odvezo, če mu jo hoče. Posadil bi predenj gospodične iz Ljubljane, ki so vezle rdeči prapor, v čigar senci so umirali ti nedolžni bratje in sestre. Posadil bi jih in dejal: »Žrtve morajo biti.«
Luč posveti navzgor v smrečje, ki se je ustavilo nad mrliči. Iz njega visi dolga roka v rjavem rokavu v srajci z manšeti. Nad njo je videti moško telo in obraz, iz katerega štrle zobje, da ga ni mogoče spoznati. Niso ga utegnili niti sleči... kakor druge ter si razdeliti dediščine po njem, čeprav je bilo geslo »Delili bomo!«
Od zgoraj pride zapoved, da je treba katero izmed trupel privezati in ga poslati gor. Tu prav na vrhu je ženska še v nogavicah, s pasom, elastikami in nekaj cunjami. Mlada, najbrž ena izmed umorjenih deklet iz Begunj. Toda izmučeno telo ne premore dolge poti. Na dan iz groba pridejo le noge, s katerih vzamejo žive roke nekaj blaga, da ga bodo videli in morda spoznali starši...
Kosti, edine, ki jim je bilo dano priti iz Krimske jame, najdejo pod okrvavljeno smreko, morda pod tisto, kjer so poslednjič stale žive, zadnji pokoj in molitev bratov, ki so se sklenili braniti sami ter maščevati mrtve iz Krimske jame. Stisnjenih zob posluša »2. legija smrti« poročilo iz pošastnega groba, iz brezna rdeče svobode in misli na brate tam spodaj ter na tiste, ki so krivi toliko umorov tod, in po vsej naši zemlji.
Tisti, ki ste krivi – hrestajoče kosti v Krimski jami vas obtožujejo!«
(»Slovenski dom«, 26. sept. 1942.)
Tako poroča o strahotah partizanske morije član vaške straže iz Begunj, ki je na lastne oči videl grozote v Krimski jami, »Breznu rdeče svobode«. Ali so partizanski zločini resnica ali bajka?
Slovensko ljudstvo je strahote neštetih takih jam doživelo in jih videlo na lastne oči poleg vsega drugega gorja, ki mu ga je prinesla komunistična Osvobodilna fronta. Ali je kje narod na svetu, ki ima še trohico človeškega dostojanstva v sebi, pa se ne bi uprl in obračunal s krivci in storilci teh grozot, posebno če se je po toliki krvi in solzah prepričal, da ti ljudje tak grob pripravljajo vsemu narodu?
Prepis: Damjan Debevec (5.4.2010)