Slovenec, 29. september 1944 (let. 72, št. 223), str. 3
Nesrečna Borovnica po novem napadu
Borovnica, 27. sept.
V torek 26. septembra so angloameriški letalci zvečer že četrtič napadli Borovnico. Napad je trajal 25 minut in je bil od vseh napadov najhujši. V kratkem času je padlo na nesrečno vas in njeno daljno okolico nad 300 bomb vseh velikosti. Materialna škoda v vasi se je s tem napadom izredno dvignila, en civilist je izgubil življenje.
Po prvih treh letalskih napadih so bili Borovničani postavljeni pred težko vprašanje, ali naj svoje porušene domove popravljajo ali naj jih puste vnemar. Menili so, da jih bodo letala še obiskala in rušila naselje. Zato se jim ni splačalo popravljati svojih hiš. Ko pa so ob prvem deževju videli, da jim bo dež uničil še tisto, kar je ostalo pokonci, so bili prisiljeni strehe svojih hiš pokrivati. Vsak dan so se borovniški begunci vračali v rodno vas in najpotrebnejše spravljali v red. Kakor hitro pa so zaslišali znak alarma, so kakor pred najhujšim bežali iz vasi.
V torek zvečer so sovražna letala nenadoma prihrumela nad Borovnico. Prvi val je vrgel žareče rakete, ki so borovniško dolino popolnoma razsvetlile. Takoj nato so začele padati bombe vseh velikosti, kakor da bi jih iz vreče stresal. Borovnico je zajel nov strah pred popolnim uničenjem. Letala so svoje uničujoče delo kmalu opravila in pustila za seboj same ruševine.
Tisto noč se škoda še ni dala preceniti, vsakdo je gledal najprej, ali so njegovi svojci ohranili življenje. Ker so se Borovničani pravočasno umaknili na varno, je od domačinov izgubil življenje le nad 77 letni kovač Janez Suhadolnik, po domače bajerski kovač.
Sonce drugega dne pa je šele pokazalo globoko odprto rano Borovnice. Škoda v vasi se je s tem napadom gotovo podvojila. Nedomačin, ki je videl nesrečo vasi po prvih napadih, se sedaj zdrzne. Vsa zemlja po poljih okoli Borovnice je znova prerahljana, sveža črnina zemlje določno kaže, kje so bili cilji bomb četrtega napada. Sloke smreke ob cesti, ki vodi v vas, so polomljene, drevje kaže proti nebu uničene krone, električne in telefonske žice vise pretrgane. Vse hiše so znova prerahljane, v vasi ni ostalo nobeno okno celo. Na pol uničeni domovi so se porušili, na novo pokrite strehe so zopet brez opeke.
Ko gre človek v vas in si ogleduje hišo za hišo, mu te od blizu dokazujejo, kako strašen je letalski napad. Hiša, iz katere so se domačini zaradi varnosti pravočasno izselili, je ob tem napadu izgubila sprednji vogal. Vidi se v izbo: stoli in mize razmetani leže na porušenem stropu. Gasilni dom je bil v prvih napadih skoraj nepoškodovan, sedaj je prednja stran uničena, iz napisa se skoraj ne da več razbrati, da je bil to gasilni dom.
Sredi popoldneva na cesti ne srečaš nobenega Borovničana. Kam so šli? Zvedeli so, da je dan znak za bližnjo nevarnost in so zbežali pred nevarnostjo na varno.
Šele celoten pogled na vas pokaže pravo sliko nesreče. Z višin bližnjih hribov se lepo vidi, kako je vas poškodovana. V območju Kurje in Nove vasi ni niti ene hiše cele. Bombe so padale tako na gosto, da je skoraj jama ob jami. Nekoliko manjšo škodo je trpela druga stran vasi, Grič imenovana. Tudi tukaj so hiše v večini porušene, a vendar so videti bolj ohranjene.
Ob hiši, pri kateri so debele stene sicer vzdržale pretres po eksplozijah, a se je peč v sobi zaradi zračnega pritiska zrušila, sem srečal starega gospodarja in ga vprašal po škodi v vasi. Ne more se reči in izračunati vsa škoda, saj je toliko uničenega. Pri nabiralnih akcijah so sicer nabrali nad 300.000 lir, a to še za enega gospodarja ni dovolj, saj ima vsakdo samo na poljih več škode kot 300.000 lir. Škoda pa ni tako boleča morda zaradi uničenih pridelkov, kmeta najbolj skrbi zemlja. Težke bombe so namreč zemljo globoko preobrnile tako, da je sedaj na vrhu neplodna in s peskom pomešana zemlja mastno zemljo popolnoma preplavila.
Vaško pokopališče pa najbolje kaže razbičano podobo cele vasi. V prejšnjih napadih ga bombe niso oskrunile, danes je vaško pokopališče kot en sam grob. Pravijo, da je le na nagrobnikih nad 1 milijon škode! – Nagrobni spomeniki so porušeni, zemlja je pokrila po več grobov skupaj. Na pokopališče prihajajo domačini v skrbeh za pokoj rajnih. Zaskrbljeno se sprašujejo, kdo je tukaj pokopan, čigav grob je bil tam. Skoraj na vseh grobovih so napisi izginili, kakor da morajo mrtvi Borovničani biti združeni z živimi v skupni nesreči.
Kristusov kip, ki je bdel nad grobovi, je uničen – podoba tolikih življenj nesrečne vasi. Vse Gospodovo telo je raztrgano, le roke so ostale pribite na zrušenem križu.
Prepis: Damjan Debevec (26.5.2009)