Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, Ljubljana 1944, str. 61, 69, 135-136, 143, 148, 149, 153, 154, 172, 183, 241

Str. 61

(...)
Iz uradnega seznama uprave pokopališča v Ljubljani, kjer je italijanska vojska na lastnem grobišču pokopavala vse umrle in padle vojake, ki so jih iz vse Ljubljanske pokrajine vozili v Ljubljano, je razvidno, da so od 11. aprila 1941, ko je italijanska vojska zasedla Ljubljano in pokrajino, pa do 8. septembra 1943, to je v 29 mesecih, tam pokopali vsega 588 italijanskih vojakov, 30 pa jih je bilo prepeljanih v Italijo. To so vojaki, ki so padli pri zasedanju pokrajine leta 1941, ki so umrli zaradi bolezni in pa tisti, ki jih je pobila v 23 mesecih vojaških nastopov slovenska »narodno-osvobodilna vojska«. Nekaj italijanskih vojakov je pokopanih po večjih krajih na deželi (tako npr. v Cerknici 4, v Dobrepoljah 5, nekaj v Borovnici itd. (kjer so bile italijanske posadke).
(...)

Str. 69

(...)
Prav tako je bilo na Notranjskem, zlasti na Krimu, Krvavi peči in Robu. Samo v znano Krimsko jamo so zmetali spomladi 1942 okrog 300 umorjenih ljudi. Tu sta morila med drugimi komunist Stenko Knap iz Ljubljane, ki je bil v dobi italijanskega razpada komandant Toplic, in Daki – Stanko Semič, zdaj komandant »brigade«.
Strast po umorih se je med komunisti čedalje bolj stopnjevala. Dostikrat so vozili v štab cele vrste, petnajst do dvajset ljudi skupaj. Med komunisti je vladala neverjetna podivjanost. Zlasti mladi pobalini so se izkazali za hude krvnike.
(...)

Str. 135-136

(...)
Kakšnih grozot so bili od komunistične »narodno-osvobodilne vojske« deležni nezanesljivi prisilni mobiliziranci, ki so jih po 8. septembru odvlekli v gozdove, se da v glavnem samo slutiti. Dovolj nazorno, da so opravičene vse, tudi najstrašnejše slutnje, pa govore pričevanja očividcev, kakor je naslednje:
Trije mobiliziranci, ki so 30. oktobra 1943 prišli skozi Preserje in Kamnik v Borovnico, pripovedujejo, da so stari partijci že v začetku grozili, da bodo prisilne mobilizirance in nezanesljive takoj poklali, brž ko se bodo pojavili Nemci. Tak ukaz so imeli poveljniki že v svojih torbah… V četrtek (28. oktobra 1943) so pobili 14 ljudi. Dva so najprej ustrelili, ko pa je prišlo povelje, da se streljati ne sme, ker se s tem izdaja nasprotniku položaj »brigade«, so ostale kar začeli mesariti z noži. Petnajsti med njimi je napel vse sile in se zakotalil po bregu navzdol, se rešil in se pozneje javil v Begunjah. Naslednje jutro so nadaljevali s klanjem. Poklali so še 40 nezanesljivih, ki so bili večinoma prej v zaporih na Blokah. – Dne 2. novembra so iz sestava »brigade«, ki se je tedaj klatila po gozdovih okrog Ribnice, pobrali štiri fante iz Begunj in jih zvečer zvezali, med njimi 22 letnega Zalarja Karla. Prisilni mobiliziranec, ki je moral zanje izkopati jame, je povedal, da so pozno zvečer vse štiri nesrečnike zaklali.
Če bi hoteli navesti vsa, do zdaj znana imena Slovencev, ki jih je Osvobodilna fronta pomorila samo na ozemlju Ljubljanske pokrajine, bi bila za to potrebna cela knjiga. V naslednjem jih navajamo samo nekaj stotin v dokaz, da je Osvobodilna fronta, zvesta svojim revolucionarnim komunističnim načrtom, pobijala brez izbire vse, ki se ji niso marali pridružiti: razumnike in delavce, kmete in duhovnike, starce in otroke ter cele družine, o čemer pričajo tudi slike pobitih žrtev, dodane temu poglavju.
Ta, na slepo srečo sestavljeni seznam, ki predstavlja komaj petnajstino vsega števila žrtev Osvobodilne fronte v Ljubljanski pokrajini, vsebuje naslednja imena:
(...)

Str. 143, 148, 149, 153, 154

(…)
Hvala Jožefa, Padež, umorjena 11. maja 1942.
Hvala Rafael, Padež, umorjen 11. maja 1942.
(…)
Lončar Franc, Borovnica, ustreljen 12. julija 1942.
Lončar Franc, sin, Borovnica, ustreljen 12. julija 1942.
Lončar Frančiška, mati, Borovnica, ustreljena 12. julija 1942.
Lončar Marija, hči, Borovnica, ustreljena 12. julija 1942.
(...)
Mihelič Ivana, Sabočevo, ubita 17. aprila 1942.
(...)
Mihelič Jože, Sabočevo, ubit 17. aprila 1942.
(...)
Petkovšek Anton, Borovnica, ustreljen pri Verdu 29. junija 1942.
(...)
Popek Ivan, Borovnica, ubit 17. julija 1942.
(...)
Pristavec Anton, Borovnica – Brezovica, ustreljen 14. avgusta 1943.
(...)

Str. 172, 183

Uničevanje slovenskega narodnega inventarja

(...)
Dne 15. avgusta so komunisti pridrli v vas Sabočevo pri Borovnici in jo požgali. Prejšnji večer so izropali Sabočevo, Niževec, Dražico in Ohonico. V Sabočevem je zgorelo 9 hiš in tri gospodarska poslopja.
(...)

Okraj Ljubljana:

Občina Borovnica: uničenih hiš 5, gospodarskih poslopij 34, škoda znaša 1,140.860 lir.
(...)

Str. 241

Med drugimi so v taborišču na Rabu pomrli:
(...)
Stražišar Jože iz vasi Pako, * 12. febr. 1930. + 28. nov. 1942, grob št. 134 C.C.
(...)

Prepis: Damjan Debevec (31.3.2010)