Josip Wester, Iz domovine in tujine, Izbrani planinski spisi in popotni spisi, Slovensko planinsko društvo, Ljubljana 1944, str. 114-119
Na notranjsko stran
Ljubljanski turisti in izletniki se nič posebno ne ogrevajo za Notranjsko. Menda se jim zdi premalo mikavna, morda zadržuje koga navidezna enoličnost Ljubljanskega barja, ki ga je treba preprečkati, če hoče v premi smeri priti v tajinstvene predele notranjskega Krasa. To omalovaževanje pa utegne tičati v tem, da naši izletniki premalo poznajo notranjski svet. Saj se o njem razmerno malo piše in se ne širi zanj skoraj nikaka reklama.
Vendar je že Iški Vintgar sam, ta romantična tesen, ki sega globoko noter v nedrje samotne pokrajine med Krimom in Mokrcem, vreden poseta, ki se da sedaj, ko imamo redni avtobusni promet z Igom, brez znatne izgube časa opraviti kot poldnevni izlet. Ali pa borovniški Pekel, ta »nebesa turistova«, kakor ga je nazval prvi razkrivalec te čudovite bolj alpske ko kraševske pokrajine dr. I. C. O. Ta klanec bi bil spričo svojega divjega značaja, ki ga omiljuje udobno izpeljana pot in oživljajo šumeči slapovi in žuboreči sopoti, lahko pravi »eldorado« za pomladanske pa tudi jesenske poldnevne izlete. Ali Vrh sv. Treh kraljev nad Rovtami! Vlak ali avto te potegne na Vrhniko, nato pa kreneš peš preko Stare Vrhnike na Koren in se po dolomitskem svetu zložno šetaš v zapadno smer, da dospeš v slabih štirih urah na sijajno razgledišče pri cerkvici Sv. Treh kraljev, ki te za tvoj mali trud prav po kraljevsko nagrade z veličastnim razgledom, po bližnjem in daljnem gorskem svetu in navdajo s prijetnim zadovoljstvom. Tam v skriti kotlini blizu Smrečja te presenetita celo dve višinski jezerci.
Kakor pravim: naši ljubitelji narave se premalo zanimajo za te kraje, ki jim že ob robu kraškega sveta razkrivajo vsaj nekaj njegovega tajinstvenega bistva. In Krim, ta mogočni zaslon naše Notranjske, ki ga poznajo zaspani Ljubljanci vsaj kot vremenskega preroka, se mora le čuditi, da ga tako malo turistov počasti s svojim posetom. Res ni na njem ne planinske koče ne zavetišča ne kmečkega doma ne stana, niti nima zložne poti na ižansko stran, a razgled s prednjega kuclja na Krimu (1107 m) je toliko obsežen in zadovoljiv, da naj bi si ga turist vsaj po enkrat na leto privoščil, zlasti če si svojo pot tako uravna, da poseti prelepo gorsko naselbino Rakitno, ki bi spričo svojega zavetnega in prisojnega položaja lahko bila pravo planinsko zdravilišče. No, ko napravijo zložno cesto, ki jo že grade po vzhodnem pobočju, utegne Krim postati višinski cilj avtomobilskim izletnikom.
Naj na kratko orišem nedeljski izlet v kraljestvo krimskega moža! Zakaj tudi Krim ima svoje bajno bitje, ki ščiti siromake in nebogljence, a bridko kaznuje samopašneže in nasilnike, kakor tisti Libercun ali Repoštev v čeških Krkonoših. Šlo mi je za to, da tam ugotovim neka višinska imena, ki jih zemljevidi navajajo v nesoglasnih oblikah. S krajevnimi imeni, kakor so zabeležena v prejšnjih vojaških specialkah, je pač velik križ: ugotavljali so jih kartografi, ki često niso poznali našega jezika, a tudi pravega posluha niso imeli, da bi jih vsaj fonetično dovolj prav zapisali. Tako se dviga na jugozapadni strani Rakitniške planote podolgast gorski hrbet, dobro viden z Ljubljanskega grada, označen v specialki kot Sop, v oklepaju Beinovc, s koto 999 m. Tudi v zemljevid Slovenske Matice so prevzeli oznako: Sop. Toda povprašajmo domačine! Iz Borovnice sem jo mahnil po bližnjicah v Sabočevo, vas na robu borovniške doline, nato po grapi, kjer drži pešpot strmo proti Rakitni. Tam se dviga gozdnat vrh, ki je na specialki označen z imenom Krim (930 m), a domačini pravijo temu vrhu Krimček, tudi Krimšček ali Mali Krim. Prehodil sem ga in se znašel na pobočju »Sopa«, ki ga odevajo bujne košenice. Stopam po grebenu dalje, ves čas uživajoč krasen pogled: na zapadu tja do Hrušice in Nanosa, na vzhodu na dobro obdelano rakitniško polje, ki ga obrobljajo podanki krimskega gorovja, proti severu pa uhaja pogled na Ljubljano in Kamniške planine. Dospem na vrh, kjer sem v travi zapazil višinski kamen vojaške triangulacije (999m). Stojim torej na malem »tisočaku«, prav toliko visokem, da mu še pritiče ta označba, ker jo, če ne že stališče, vsaj oči stoječega opazovalca upravičujejo.
V velikem loku sem se spuščal navzdol po dokaj strmi brežini, da sem prispel k rakitniški cerkvi, kjer so v gručah postajali možaki, preden se je pričela deseta maša. In povprašal sem, kako pravijo gori, ki se pne pred nami na večerni strani. »Novaška gora!« je bil odgovor. Možak mi je pojasnil, da imajo tam gori Novačani, prebivalci vasi Novakov, svoje senožeti. Vrhu samemu pa pravijo Šop. Eden izmed kmetov je važno pripomnil, da je v »soldaški karti« zapisano ime Zob ali Sop, ki ga pa domačini ne poznajo. Pri tem jezikovnem razgovoru sem dobil tudi pojasnilo za čudno imenoslovno spako Beinovc (ki je istovetna s Sopom): južnemu koncu Novaške gore pravijo Rakitenci Brinovec, bržčas ker je porasel z brinami (smrekami). Imenoslovna zadeva je bila torej rešena kot tiskovna pomota.
Rakitna je čedna župnijska vas, priporočljiva za oddih in letovanje tistemu, ki si hoče v vedrem planinskem zraku, daleč od mestnega vrvenja, osvežiti duha in pomiriti živce. Telesno krepčilo si najde v preprosti, a lični kmečki gostilni, kjer mu nudijo tudi brezalkoholne pijače.
Od tod bi se lahko vračal proti Ljubljani po cesti v Preserje na železniško postajo, kjer je najpripravnejše izhodišče za krimske turiste – le dve uri hoda je tjakaj – a imel sem v načrtu, da obhodim vse Zakrimlje, ki mi je bilo dotlej še neznana pokrajina. V žgoči popoldanski pripeki sva korakala s tovarišem – molčal sem doslej o njem – po kolovozih in stezah polagoma navzdol na ižansko plat. Šele na Ustju, selišču treh kmetij, sva dospela do prvih človeških bivališč. Globoko doli se vleče prepadna soteska – Iški Vintgar je to. Ustje samo leži kakih 400 metrov visoko nad Vrbico, kjer se druži potok Zala z Iško, ki je ob suši le skromna gorska vodica, a naraste v deževju v mogočno reko, da se pod Iško vasjo razlije po naplavnem svetu proti Tomišlju. Na nasprotni strani visoko na sedlu se solnči vasica Krvava peč z belo cerkvico sv. Lenarta.
Z Ustja krene pot v severni smeri ob pobočju Kamnitca proti Gorenjemu Igu. Mikal me je skoraj goli vrhunec, ki se dviga nad to gorsko vasico, da se nanj popnem, ker sem slutil, da se mora raz njega odpreti lep pogled proti Ljubljani. In nisem se motil: razgrnil se mi je obsežen razgled tja do kamniških Grintavcev. Na specialki je ta stožčasti vrh označen zgolj s koto 799 m, v vasi sem nato pozvedel njega značilno ime: Vršec mu pravijo. Po jako izvoženem skalnatem kolovozu, ki me je v marsičem spominjal na vijugasto cesto, ki drži z Gorjuš dol v Nomenj, sem dospel končno v dolino pri Iški vasi. Še zadnji pogled na strme pečine, ki štrle visoko gori nad Iškim Vintgarjem proti Krvavi peči. To ime pritiče le zadnji, najjužnejši pečini, vso rajdo teh apnenskih zidin pa bi nazval s skupnim imenom Iške peči. Star Ižanec v Iški vasi mi je povedal tale imena posameznih skalin: Preska, Možic, Strnen žleb, Smrekovec, Počivalnik, Srebotnik, Votli kamen, Mojstrovka in Kobiljek. Doslej ta imena menda še niso nikjer zabeležena.
Tako sva se s tovarišem znašla zopet v ravninskem svetu, na robu Iške delte, aluvialne naplavine, ki se polagoma niža k Barju. Mimo Ižanskega gradu, edinega pomnika stare fevdalne dobe v tej okolici, sva dospela v osredje Iga, na Studenec, od tod pa po mučno enolični cesti preko Barja na Škofljico. Lep julijski izlet – še lepši bi bil v pomladanskem in jesenskem času – je bil s tem srečno pri kraju.
*
Drug, še izdatnejši izlet v notranjske kraje sem bil opravil v družbi dveh popotnih tovarišev že maja meseca. Izhodišče nam je bilo tudi v Borovnici, a tistikrat smo jo mahnili najprej v »coklarski« Pekel, ki smo ga brez težav zavzeli po novo nadelani poti, ki potniku omogoča, da zlahka poseti vseh pet slapov, oživljajočih to tajinstveno mrko zakotje. V načrtu smo imeli, da prodremo v čim bolj premi smeri do Kožljeka. Zato smo pri zadnjem, petem slapu krenili na levo, strmo navkreber. Do prve žage in mlina je šlo še gladko, nato pa smo kakor stezosledci prodirali brez prave poti dalje skoz gozdove in preko jas, da smo dospeli na kolovoz, ki drži proti Cerkniški kotlini. Tu se nudi podjetni Notranjski podružnici SPD, ki ima svoj sedež v Borovnici, lepa naloga, da markira tudi to zanimivo pot, ker spada v njen obširni okoliš.
S Kožljeka se ti odpre obsežen pogled proti jugu: na Menišijo, Javornike in Notranjski Snežnik. Saj si že na višini 800 metrov. Pogled na kotlino Cerkniškega jezera pa ti zastira zajetni hrbet Slivnice, te dominantne gore vse Menišije.
Bližala se je že poldanska ura. Ker smo hoteli še ta dan zavzeti Slivnico in se z večernim vlakom vrniti z Rakeka v Ljubljano, se je bilo treba podvizati. Na poti proti Begunjam smo srečavali domačine, ki so se vračali od desete maše. Prijetno je pokramljati s kmečkim človekom v nedeljski ubranosti. Kakor da se je vsaj ta dan sprostil skrbi, ki ga med tednom tarejo pri napornem vsakdanjem težkem delu.
Popoldanski odmor smo si privoščili v postrežljivi gostilni v Begunjah. Reči moram, da bi mogla tudi razvajenega gosta zadovoljiti, kaj šele skromnega, nezahtevnega turista, ki je že zadovoljen, če mu gostitelj nudi preprosto kosilo z dobro voljo in v snažni posodi.
Zdaj pa še na Slivnico! Nič manj ko 500 metrov se je treba še povzpeti, toda hoja na to pohlevno goro je tako lagotna, da jo zmore brez napora vsak otrok. Z begunjske strani je najzložnejši dostop skozi vasico Brezje. Od tu pa se polagoma dvigaš po tratah in senožetih navkreber, ne da bi moral dolgo iskati markirane poti, ki drži iz Cerknice proti vrhu. A tudi da ni markacije, ne moreš zaiti, zakaj Slivnica je na tej strani gola, skoraj brez gozda, tako da imaš ves čas prost pogled naprej in nazaj in naokoli. Vrha ves čas ne opaziš. Ko dospeš na prvo grbo dolgega gorskega hrbta, se ti pojavi druga, višja, in tako se dvigaš više in više, da prispeš končno na pravi vrh, na višino 1114 metrov. Vse hoje je kvečjemu za dve uri.
Tu sedimo in si razglejmo vso pokrajino v bližini in ves daljni obzor! Spodaj ob znožju Slivnice se širi obširna Cerkniška kotlina s fenomenalnim jezerom, ki v letnem času že ponica. Onkraj jezera se vleče dolga rajda Javornikov, ki po njih severnem pobočju sedaj teče laška meja. Na levi te mika Križna gora, dalje Bloška planota z Bloščkom in Županščkom, v ozadju Loški Snežnik, Goteniški vrh in vršaci Gorskega kotara. Proti vzhodu uzreš ribniško Veliko in Malo goro in dolenjsko hribovje, na zapadni strani pa Nanos, Hrušico in Trnovski gozd tja gor do Julijskih velikanov. Ker nimamo več ne Snežnika ne Nanosa, nas lahko vsaj razgled s Slivnice skromno odškoduje za njih izgubo.
Prišla je ura slovesa. Tovariša sta krenila navzdol proti Cerknici, jaz pa, ki se mi ni mudilo v Ljubljano, sem ubral pot v nasprotni smeri. Ob strani sem pustil cerkvico sv. Miklavža, ki samotari visoko na pobočju Slivnice in čuva, da ne prihrumi na dan zmaj, ki dremlje globoko doli v slivniški duplini. Sredi popoldneva sem bil že v Grahovem, kjer sem pod gostoljubnim krovom svojega bratranca završil ta lepi majniški izlet na Notranjsko.
Prepis: Damjan Debevec (2.8.2009)