Slovenski dom, 7. april 1945 (let. 23, št. 14), str. 3
Drugi obisk v Krimski jami,
grobu živih in mrtvih žrtev OF na Notranjskem
Domobranci iz Notranjih Goric so pred štirinajstimi dnevi pod vodstvom nadporočnika Bajca obiskali Krimsko jamo, kraj, ob katerem se zgroze vsi Meniševci, Bločani, Rakičani in Vidovci, ki so v najhujših časih komunistične strahovlade leta 1942 dan za dnem, noč za nočjo trepetali, da jih rdeči krvniki odpeljejo v taborišče in nato v grob živih in mrtvih – v Krimsko jamo.
V času, ko spet odkopavamo po slovenski zemlji – zadnje tedne na Gorenjskem, Primorskem in Štajerskem – nove, doslej še neznane grobove komunističnih žrtev, so domobranci pohiteli na ta kraj in v neizpodbiten dokaz rdečih grozodejstev prinesli iz tega množičnega grobišča kosti, lobanje in druge ostanke tistih nesrečnikov, ki tu trohne čakajo svojega in narodovega vstajenja.
Dogodek bi skoraj šel mimo slovenske javnosti. Domobranci so obiskali ta kraj, da počaste in izkažejo pravico tistim preprostim fantom in dekletom z Notranjskega, ki so prvi obsodili OF in morali zato v smrt; da najdejo tiste, ki se kljub grožnjam niso ustrašili smrti in darovali za resnico življenje, ko so jih krvniki žive sunili v krimski prepad med mrliče in nanje nametali hlodov.
Spustili so se v ta strašni grob in fotografirali kup lobanj in kosti ter ob njih zdaj, ko naš narod bije zadnji boj s komunističnim sovragom, v spominu na tisoče žrtev obnovili trdni sklep: »Na vse načine in za vsako ceno boj proti komunizmu do popolnega uničenja!«
Naš list, ki že od začetka vsa leta komunističnega divjanja na Slovenskem dosledno vodi protikomunistični boj, je o prvem obisku begunjskih legionarjev v Krimski jami že 9. septembra 1942 obširno poročal. To poročilo je kakor strela z jasnega udarilo po komunističnem vodstvu in po vseh tistih, ki so v najusodnejših trenutkih našega naroda molčali in celo soglašali s komunističnimi zločini. Trda je bila beseda, ki smo jo ob prvih strahotnih odkritjih iz Krimske jame vrgli v obraz »filozofom, izgubljenim, zmešanim, razočaranim, kulturnim in političnim malikom in celo od naroda s slavo ovenčanim in z ugledom poplačanim velmožem s slovesom očakov in prerokov«. (Glej »Slov. dom« od 26. sept. 1942.) In prav tako je danes potrebno, da znova pišemo o Krimski jami, Jelendolu, Mozlju, Mačkovcu in množičnih grobovih na Primorskem, Gorenjskem in Štajerskem ter opozarjamo, da je komunizem vedno isti in bo ostal vedno prvi sovražnik slovenskega naroda.
Domobranec, ki je bil prejšnji teden v Krimski jami, pripoveduje:
»Zgodaj smo odšli. Danilo se je in prvi sončni žarki so blesteli skozi jelke, ko smo stopali po strmi gozdni poti nad Brezovico mimo globeli in skal, pokritih z mahom in grmičjem, proti Krimski jami.
Domobranec iz Rakitne, ki pozna tu vsako ped in vsako gozdno pot, je obujal spomine na dni, ko so se fantje iz tega kraja skrivali pred rdečimi morilci. Po teh gozdnih poteh je romalo v grob živih in mrtvih na stotine ljudi, ki so bili proti OF, ker pač niso odobravali postopanja po gozdu, ropanja in nepotrebnega, nekoristnega izzivanja, ki je prineslo vse preveč krvave in hude represalije.
Danes pot tod ni več nevarna, vendar se je ljudje radi izogibajo kot kraja groze in smrti. Tod smo hodili to jutro mi.
Ob osmih smo že bili na senožeti, ki se kakor v presekani piramidi loči od strmega pobočja. Sonce je že toplo božalo, kakor da bi rado razsvetlilo in razjasnilo vse, kar se je včasih dogajalo na tem lepem koščku naše skrite zemlje – daleč od življenja.«
V globeli nam je domobranec-domačin pokazal kraj, kjer so paševali politkomisar Fric Novak in njegovi zločinci z vlačugami, potem pa smo že hiteli dalje ob poti, ki drži proti Rakitni.
Kakih dvajset metrov od nje smo našli Krimsko jamo.
Vso pot smo bili živahni in čas nam je hitro mineval; tu pa so se nam zdeli trenutki ure; tako prevzame človeka bližina groba v katerem počiva okrog 400 ljudi.
Steza vodi čez parobek. Skoraj vsak šum slišiš na tem groznem, pa svetem kraju.
Nehote sem se spomnil poročila o prvem obisku v Krimski jami v »Slov. domu«. V mislih so mi hitele pred oči slike, ki jih je vaš urednik podal že leta 1942 in vzbujalo se mi je isto vprašanje kakor tedaj njemu:
»Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Zakaj so morale na to stezo?«
S seboj smo prinesli okrog sto metrov vrvi. Vrvi smo privezali na prvo drevo. Fantje so bili že pripravljeni. Šest jih je držalo vrv, po kateri so se spustili domobranec Cimperman France iz Topola s svetilko, fotograf v. narednik Pavlovčič Ivan, časnikar iz Ljubljane in trije notranje-goriški domobranci.
Brezno je na parobku, podolgovato in kakih deset metrov nekoliko visi, potem pa se spusti naravnost v globino. Dobro oko že z vrha opazi v tej globini med vejevjem kosti in ostanke obleke.
Spuščali smo se sila previdno. Nekaj minut smo viseli na vrvi, dokler noge niso zadele ob prvo vejevje in trhel les, ki so ga zločinci zmetali na žive in na pol žive žrtve, da se ne bi rešile iz brezna.
To je res pravo »brezno rdeče svobode«, kakor je napisal vaš list leta 1942. Če ne bi vedeli, da tu počivajo naši mučenci, od katerih so mnogi živi umirali v tem strašnem grobu, ne bi vzdržali. Vse preresničen je bil vaš opis o notranjosti groba in občutkih v njem, ki jih človek težko tako pove, četudi vse to sam doživi. To ostane v duši in daje nove moči, da bi človek vztrajal na protikomunistični poti do poslednjega diha. Še vse hujše je moralo biti pred dvema in pol letoma, ko so legionarji prvič obiskali ta kraj in se spustili v grob.
Vse presvetla se nam je zdela naša luč, tako so njeni žarki rezali v temo in kamen. Še trdneje smo se oprijeli vrvi. Prvi so že stopili na debla. Fotograf je hitel z delom. Njegova umetna luč je sikala v kupe okostij in lobanj, med katerimi smo videli ženske čevlje in ostanke obleke. Dvajset minut smo se zamudili v tem strašnem grobu, ki je globok 30 do 40 metrov. Neprijeten hlad nas je objemal, ko smo prebili zadnje trenutke v grobu stoterih junakov. Naše noge niso smele nikamor trdno stopiti, ker so takoj zaškripale pod njimi kosti. Le trhli les nam je služil za oporo, zlasti fotografu, da je lahko posnel nekaj slik.
Iz groba smo prinesli za dokaz dve lobanji, ženske in koščke oblek. Več nismo mogli, to bo prihranjeno za tedaj, ko bomo vse ostanke dvignili iz jame in jih pokopali. Po končanem delu smo se še nekaj trenutkov zamudili na tem kraju ter z molitvijo in molkom počastili krimske žrtve.«
Tako je pripovedoval domobranec o drugem obisku v Krimski jami. Zaključil je: »Prav je, da napišete tudi o tem nekaj vrstic. Posebno sedaj je spet prav, da kakor leta 1942 znova odločno opozorite na čase Krimskih jam, Jelendola, Mozlja itd. Prav je, da znova in znova pribijate, da je za naš ubogi slovenski narod edina rešilna pot – pot brez slehernih kompromisov – boj proti komunizmu do konca, boj proti vsem mlečnežem in tistim, ki s svojimi političnimi računi kakorkoli pripravljajo, da bi naši ljudje še kdaj umirali v kraških breznih in temnih gozdovih. V opomin vsem tem še enkrat lahko napišete kakor l. 1942:
»Tisti, ki ste krivi – hrestajoče kosti v Krimski jami vas obtožujejo!«
Prepis: Damjan Debevec (28.5.2009)