Franček Saje, Belogardizem, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1952, str. 379, 426-427, 593
Str. 379
(...)
Belogardistični odbor na Vrhniki je bil okrožna organizacijska trojka, ki jo je v imenu Novakovega poveljstva junija 1942 povezal ing. Izidor Martinjak-Miklavž. Temu sestanku je prisostvoval tudi prof. Krošelj-Benko. Sokolsko legijo je v trojki zastopal dr. Tone Komotar, Slovensko legijo pa Rado Pavlič, dr. Stanko Zupan in kaplan Štefan Kraljič. (11a) Ta trojka, ki se je imela tudi za okrožni odbor Slovenske zaveze, je po svojem formiranju poslala Jakobu Žaklju in kaplanu Cvelbarju naslednje pismo »šentjoškemu okraju«:
»Na Vrhniki je osnovano okrožje Slovenska zaveza, kateremu so podrejeni 4 okraji in sicer: Borovnica, Vrhnika, Zaplana in Št. Jošt.
(...)
Str. 426-427
(…)
Borovnica in okoliške vasi so bile močno prizadete med poletno italijansko ofenzivo. Zato je kaplan Viktor Bratulić upal, da bo z lahkoto ustanovil belogardističen oddelek. Ko pa je začel zbirati moštvo, je spoznal, da moški niso voljni prijeti za izdajalsko orožje. Zavoljo tega je kaplan Bratulić sklenil, da na svojevrsten način uresniči svoj načrt. Dne 14. septembra 1942 je skupino belogardistov, preoblečene v partizane, poslal v Sobočevo, Brezovico in Ohonico, kjer so kmetom z orožjem izsiljevali živež. Naslednji dan so se belogardisti vrnili v te vasi, pobrali 26 kmetov in jih izročili Italijanom, ki so jih poslali v internacijo, ker obiska »partizanov« niso javili karabinjerjem. In 17. septembra so borovniški organizatorji narodnega izdajstva sporočili v Ljubljano: »V teku so priprave za ustanovitev vaške straže, h kateri bo zaenkrat pristopilo 70 fantov.« (109)
Ko je kaplan Bratulić na ta način pripravil ugodna tla, je v nedeljo 27. septembra 1942 s prižnice oznanil, naj fantje po maši ostanejo pred cerkvijo. Tam jih je občinski sluga pozval, naj organizirajo belogardistično vaško zaščito. Po nagovoru italijanskega poveljnika v Borovnici so moški dobili orožje in strelivo. (110) Vendar pa vsa stvar ni potekala gladko, kot je razvidno iz obširnega poročila borovniških organizatorjev bele garde:
»Priprave za organizacijo Legije smrti v Borovnici so se začele 14. septembra 1942 s sestavljanjem seznama moških, ki pridejo v poštev za oborožitev. Priprave so bile končane 25. septembra s predložitvijo seznama komandi v Ljubljani, kakor tudi s predložitvijo italijanski komandi v Borovnici. Izvršitev mobilizacije smo preložili na poznejše dneve meseca septembra, da se vse izvrši v popolnem redu in po predvidenem načrtu.
V Borovnici je dobil povelje za razdelitev orožja kapetan Casseta. Toda ta povelja ni sprejel in je vse prevzel v roke komandant major Pizzo Cari, tako rekoč na svojo pest izvršil mobilizacijo dne 17. septembra in tudi sam določil komandanta Legije smrti. Orožje je bilo razdeljeno, toda takoj se je pokazalo, da je bilo vse preuranjeno. Posledice so bile sledeče:
1. Odziv nepopolen; 2. kasarniranje stalnih članov je bilo odloženo na 29. september; 3. formacija je ostala brez poveljnika v popolni odvisnosti od italijanske komande.
V teh dneh je z vso silo nastopala nasprotna propaganda in vrgla moralni nivo članov. Kajti skoro vsa Borovnica se je postavila proti temu pokretu v opozicijo.
Kasarniranje se je izvršilo 29. septembra t. l. v gostilni pri 'Ivanu' na Brezovici pri Borovnici. Prišel je komandant iz Ljubljane in bil je razumljivo razočaran, kajti namesto 80 oboroženih članov jih je dobil le 16 stalnih in 29 članov vaške straže, ki so bili razkropljeni po vaseh Niževec, Sobočevo in Brezovici, vse v občini Borovnica. Prvi štirje dnevi so še nekako potekli, toda prekmalu se je lotilo malodušje stalnih članov posadke, videč nerazumevanje in nerazpoloženje borovniškega občinstva, katero je bilo silno tepeno ravno z italijanske strani in je gledalo v OF nekakega rešitelja in garanterja boljše bodočnosti…« (111)
Kaplan Bratulić in poveljnik Ludvik Kolman sta se nato vztrajno borila proti malodušju v belogardističnih vrstah in s prisilnim novačenjem šele do 15. marca 1943 pomnožila svojo belo četo na 80 mož.
(...)
Str. 593
(...)
Štab Levstikove brigade je 14. septembra pozval belo posadko v Rakitni, naj se vda in pridruži narodnoosvobodilni vojski. Na ta poziv je »Komanda Narodne straže« odgovorila:
»Kot komandant Narodne straže v Rakitni sem prejel Vaše pismo, ki je namenjeno beli gardi v Rakitni. Ker v smislu navodil jugoslovanske vlade v Londonu ter štaba Slovenske vojske v Ljubljani bela garda ne obstoji več, je Vaše pismo brezpredmetno.
Ker ima sedaj N. S. v Rakitni braniti vas, skrbeti za red in mir, bomo nastopili proti vsakomur, ki bi kakor koli hotel to kršiti...
Za narod in Domovino! – Komandant, Kunstelj l. r.« (61)
Še isti dan je župni upravitelj Franc Pezdir iz Sv. Vida nad Cerknico sporočil v Rakitno, da je narodnoosvobodilna vojska zasedla vso Notranjsko in da se bo njegova četa preko Rakitne umaknila v Borovnico. Zatem so enako sklenili tudi župnik Ignacij Kunstelj, njegov brat Maksimilijan Kunstelj, belogardistični poveljnik, in župan v Rakitni. Zarana 15. septembra sta se obe posadki umaknili v Borovnico k Nemcem in z njimi skrbeli »za red in mir« na železniški progi Ljubljana-Trst, po kateri so Nemci prevažali svoje divizije proti angloameriški vojski v Italiji. (62)
(...)
11a) Arhiv jav. tož. LRS, štev. 3427-8.
109) »Vesti«, Ljubljana, 18. septembra 1942.
110) »Slovenski poročevalec«, 29. septembra in 18. oktobra 1942; odločba Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, št. Z-2078.
111) »Vesti«, dne 12. decembra 1942.
61) Originalna listina v sodnem spisu kočevskega procesa od 9. do 11. oktobra 1943.
62) »Vesti«, 15. in 23. septembra 1943.
Prepis: Damjan Debevec (31.3.2010)