Ciril Jerina, Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Borovnica, 5. oktober 1954
- P O P I S -
cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Borovnica, ukazan z okrožnico škofijskega ordinariata št. 2, točka 4 B od dne 4. febr. 1954
Literatura in viri.
Podlaga temu popisu je knjiga Marijana Marolta: Umetnostni spomeniki Slovenije – V R H N I K A, – založilo in izdalo Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani 1929.
V tej knjigi citira Marijan Marolt še: Protokol iz leta 1526 – Valvasor EHK VIII, 792 – Koblar, Drobtinice iz furl. Arhivov, MD, 1, str. 3 – Župni in škofijski arhiv.
Župni arhiv dosedaj še ni urejen, ker sem ga podpisani našel v velikem neredu, pomešanega z bivšo hranilnico in posojilnico. Stalo me je mnogo truda, da sem ločil listine, ki so spadale v župnijski arhiv od onih, ki so bile last posojilnice. Med vojsko sem moral arhiv prenašati iz enega prostora v drugega, kakor se je pač zahotelo Italijanom in Nemcem, ki so v župnišču stanovali. Dosedaj so urejeni samo ženitni akti in cerkveni računi, drugo pa bo treba še vse skrbno pregledati in urediti. Verjetno se bo našla kakšna prav zanimiva reč, ki je sedaj pozabljena, ker kronike dosedaj še nihče ni pisal. Arhiv vsled vojnih dogodkov ni bil prizadet, da bi se kaj izgubilo, leta 1946. pa so bile v celoti odvzete matične knjige, ki dosedaj kljub mnogim urgancam še niso vrnjene. Škofijski arhiv pa verjetno o Borovnici ne bo imel kaj dosti gradiva, ker je Borovnica spadala pod oglejski patriarhat, čigar arhiv se nahaja, kakor mi je pripovedoval prof. dr. Maks Miklavčič, v mestni knjižnici v Vidmu (Udine). Arhiv bistriškega samostana, s katerim je bila Borovnica in njena zgodovina zvezana pa se, kolikor je meni znano, nahaja deloma na Dunaju, deloma v Gradcu ter nekaj v ljubljanskem muzeju, veliko pa je bilo uničenega pod cesarjem Jožefom II. in pozneje, ko je bil samostan spremenjen v državne urade ter kasneje prešel v privatne roke. Kdor bi hotel napraviti zares temeljit popis, temelječ na zanesljivih zgodovinskih podatkih, bi za to potreboval kar življenjsko dobo in miru ter predvsem miru, česar pa jaz nisem imel, zato naj ta začasni popis velja samo kot slaba podlaga drugemu temeljitejšemu.
B O R O V N I C A . Župna cerkev sv. Marjete.
Zgodovina. Prvotna cerkev je morala biti zelo stara. To morem sklepati že iz tega, ker je posvečena sv. Marjeti. V knjigi prof. Milka Kosa, Zgodovina slovenskega naroda do reformacije, berem, da so veljaki svetniki, ki imajo pod seboj zmaja ali hudobo kot simbol zmage krščanstva nad poganstvom in da so prav takrat, ko je v naših krajih bojevalo krščanstvo boje s poganstvom prav tem svetnikom radi postavljali cerkve. Zgodovinsko gotovo pa je, da je v času, ko so iz Žičkega samostana prišli prvi menihi, da bi v Bistri pozidali novo kartuzijo, cerkev v Borovnici že stala, ker so menihi od tu vodili zidanje novega samostana. To je bilo nekako leta 1253. Marolt pravi v svoji knjigi, da jo omenja listina iz leta 1351 in protokol iz leta 1526. Kje je ta cerkev stala, nisem mogel zanesljivo dognati. Nekateri trdijo, da na istem mestu kot sedanja, drugi, da ob starem pokopališču med župniščem in občino, kjer je spomenik v prvi svetovni vojski padlih vojakov. Morda se bo ob pregledu arhiva moglo to dognati. Poročilo vikarja Jakoba Prešerna, strica našega velikega pesnika Franceta Prešerna na škofa iz leta 1823. navaja, da nihče ne ve, kdaj je bila cerkev sezidana, pač pa je že dolgo sem, kar je bila obokana, morda že nekaj sto let, prej je bila brez oboka. Novo sedanjo cerkev je sezidal vikar Ignacij Avsec, ki je leta 1827. nasledil Jakoba Prešerna. V opravilnem zapisniku iz tega časa sem pred leti ob površnem sortiranju listin zasledil izvleček dopisa, katerega je Avsec poslal ordinariatu in v katerem ugotavlja, da je cerkev, zlasti obok v tako slabem stanju, da si ne upa več v cerkvi maševati, ker je neprestano v strahu, kdaj se bo obok zrušil na vernike. Dalje pripominja, da bi si sv. Rešnje Telo upal hraniti le še v zakristiji, ki da je nekoliko bolje ohranjena, ali pa v podružni cerkvi na Pakem, kamor naj bi se za čas zidave nove cerkve sv. Zakramenti prenesli in bi se tam tudi opravljala redna služba božja. Ali je ordinariat to dovolil, dosedaj še nisem dognal, dejstvo pa je, da se je vikar Avsec z veliko energijo lotil zidave nove cerkve. V Borovnico je prišel leta 1827, dne 2. novembra 1829. pa je bil v novi cerkvi že prvi krst, kar je označeno v knjigi z opombo (pišem po spominu, ker so rojstne knjige odvzete): Erste Taufe in der neuen Kirche der hl. Margareth zu Franzdorf. Krščena je bila Elizabeta Drašler z Lazov št. 2. Cerkev so sezidali po nekoliko spremenjenem načrtu cerkve na Ježici, za kar so se odločili po daljšem prerekanju v sporazumu z gubernijem in patronom Galletom.
Zdi se mi, da podatki v knjigi Marijana Marolta o tem, kdaj je Borovnica postala župnija, ne bodo točni. Ugotovitev, da je spadala prvotno pod cerkniško in kasneje presersko župnijo, je pravilna. Marolt trdi, da je bila Borovnica leta 1637. povzdignjena v vikariat, leta 1758. pa v župnijo. Dejstvo pa je, da se cerkvene matice začnejo z majem leta 1758. Do tedaj so Borovničani vpisani v preserskih knjigah. Vsi duhovniki pa se v borovniških maticah podpisujejo »Vicarius loci«, pozneje nemško »Vikär«, tuintam »Pfarrvikär«, prvi, ki se dosledno podpisuje »Pfarrer«, je šele Jugovic Anton, ki je prišel v Borovnico jeseni leta 1862. Morda bi se dalo to dognati iz uradnih listin, ki pa jih dosedaj še ne poznam.
Opis. Z u n a n j š č i n a . Cerkev stoji sredi vasi, je dolga 33.50 m (brez nove zakristije), široka pa v fasadi 13.70 m. Sredi fasade je psevdoantični portal z basreliefom sv. Marjete in letnicama 1829 (ko je bila cerkev sezidana) in 1903 (ko je bil vgrajen novi portal). Nad portalom je pravokotno okno, ob vsaki strani dva pilastra. V sredi raste iz fasadne stene zvonik, podprt na vsaki strani od trikotne stene s konkavno gornjo stranico. Med tema stenama je predela z rozeto, pod kazališči so preproste line. Podstrešni zidec se nad kazališči polkrožno boči. Streha se pne v valoviti liniji do predele, na kateri stoji baldahin s štirimi volutami in živahno razčlenjeno streho, katera prehaja v visoko čebulo, katere zaključek je na vrhu še enkrat ojačen; jabolko, križ, vaze.
Ladja je pravokotna, brez okrasa; prezbiterij istotako pravokoten brez okrasa in je za spoznanje ožji; desno mu je prizidana zakristija (stara), levo tej odgovarjajoča kapela (nova), iz katere je vhod v novo kapelo božjega groba, zadaj pa v vsej širini prizidana nova zakristija z vežo. Cerkev je bila od leta 1829, ko je bila na novo sezidana, večkrat pre-in dozidana. Vzidanje novega portala 1903 je bilo smiselno kakor tudi podaljšanje kora pod župnikom Oblakom ob nabavi orgelj in postavitvi novega velikega oltarja, prizidave kapel in nove zakristije pod župnikom Štrajharjem (načrtov ni nikjer in kakor mi pripovedujejo še živeči zidarji si jih je župnik Štrajhar izmišljal sproti) pa je bila tako ponesrečena, da je arhitekt Tomažič Franc, ki je to polomijo popravljal, kolikor je bilo to sploh mogoče, v svojem poročilu ordinariatu zapisal, da je to zgled, kako se sicer lepe stavbe mnogokrat nesmiselno uničijo. To dozidavanje se je izvršilo vsekakor pred letom 1927, ker je tega leta Marijan Marolt dokončal svojo knjigo, v kateri to prizidavo že omenja. Ista se je izvršila samo nazunaj, ne da bi bila dokončana tudi v notranjščini. Tako je moral duhovnik k oltarju iti iz nove zakristije skozi vežo pred njo, nato skozi staro zakristijo, na prižnico pa skozi vežo, po stopnicah na »gosposki kor« in nato navzdol na prižnico. Prizidana »ženska kapela« pa je imela zvezo s cerkvijo na ta način, da je bil pod cerkvenim oknom na prejšnji zunanji steni izbit del zidu, nekoliko širši od okna. Hude preglavice dela tudi razčlenjena streha nad kapelami in zakristijo, ker jo je treba vedno popravljati pa še kljub temu dež in sneg zamakata ostrešje in zid, zgodilo pa se je tudi, da je ob odjugi voda pritekla skozi dva stropa prav v zakristijo. Leta 1935. je bila iz stare zakristije napravljena »moška kapela«, »ženska kapela« pa z odstranitvijo vmesnega zidu pravtako združena s cerkveno notranjščino, da je nastala nekaka križna ladja. Iz nove zakristije pa je bil prebit direktni dohod do glavnega oltarja, na prižnico pa izpeljane nove stopnice od tal v moški kapeli. Delo se je izvršilo pod vodstvom arhitekta Franca Tomažiča.
N o t r a n j š č i n a . Ladja je dolga 24.25 m, široka 11.70 m. Pri vhodu je kor, podprt od dveh stebrov in dveh polstebrov. Levo je mala veža z vhodom na kor in v zvonik, desno pa mala veža s stranskim vhodom. Z močnimi dvojnimi pilastri je ladja deljena v dva kvadratična dela, svodena z nizkima kupolama; pilastri so med seboj zvezani z loki. Okrog cele ladje se vije venčni zidec. Prezbiterij je dolg 7.96 m, širok 9.74 m. Slavolok je širok 7.80 m. Svod enak kot v ladji. Kupola je poslikana s freskami Simona Ogrina (1891). V štirih medaljonih so naslikani v naravni velikosti, sedeči na oblakih, sv. Štefan, Janez Krstnik, Jožef in Miklavž, v sredi v ovalu pa sv. Marjeta, klečeča na oblakih pred sv. Trojico, obdano od angelov. Tlak v prezbiteriju je šamoten, v glavni ladji kamenite plošče, v stranskih pa beton.
Oprema. G l a v n i o l t a r . Svetel marmor, delo Tomanove delavnice. Na pravokotni menzi tabernakelj z baldahinom, ob njem v nišah kipa kerubov, nato relief Izročitev ključev sv. Petru odn. Pavlovega spreobrnenja. Na krilih podstavka s kipoma sv. Petra in Pavla iz mavca, za katera je p. Roman Tominec pripomnil, da bi bilo najbolje, če bi se ponesreči razbila in se oltarni nastavek raje zaključil z lepimi kamenitimi vazami. Zadaj na steni v kamenitem okviru oltarna slika: S. Ogrin, sv. Marjeta. Olje, pl. 170 krat 300 cm. Zadaj napis z letnico 1891.
S t r a n s k a o l t a r j a . Svetel, raznobarven marmor. Pravokotna menza z medaljoni; nizka predela se lomi ob straneh pravokotno v ospredje. V nastavku visoka niša, ob njej kaneliran steber, na krilu čašasta voluta s kapitelom; na ogredju voluti s puttom; ogredje je v sredi prekinjeno, da je atika neposredno nadaljevanje nastavka; zaključena je segmentno, na vrhu putto. Kipa v nišah sta nova, napravljena pod župnikovanjem Jožefa Juvanca (1907-1913). Prej je bila v levem stranskem oltarju Mati božja, slikana na platno, verjetno tista, ki jo Marolt omenja, da je v župnišču-delo Henrike Langusove iz leta 1870. To je slika Brezmadežne, ki se sedaj na glavnem oltarju porablja za šmarnično in adventno pobožnost in ki se ji jasno pozna, da ji je bilo pozneje do potrebne širine in višine dodano platno, preslikano z oblaki. V desnem stranskem oltarju pa je bila slika sv. Kozma in Damijana, delo P. Künla iz leta 1861 in ki sedaj visi v novi zakristiji. Po mnenju strokovnjakov je bila zamisel odstranitve lepih slik in postavitev tirolskih obrtniških kipov ponesrečena in sta tako sicer izredno odlično izdelana oltarja iz srede 18. stoletja izgubila mnogo na svoji lepoti. Po ljudski tradiciji sta oltarja iz Bistre, če pa to drži, ni gotovo.
V kapeli božjega groba je oltar s tabernakljem in baldahinom ves iz raznobarvnega marmorja-novejše Pengovovo delo. Pod menzo kip v grobu ležečega Kristusa iz mavca.
V ženski kapeli visi slika sv. Uršule, v moški pa slika Zadnje večerje, oboje delo Štefana Šubica.
Križev pot. S. Ogrin po Fürichu.
Prižnica je lesena, po sodbi Marijana Marolta iz leta okrog 1800, kar pa morda ne bo držalo, ker ni verjetno, da bi leta 1829 v novi cerkvi namestili prižnico iz stare cerkve, ki bi bila komaj še uporabna.
Relikvijska monstranca: pozni rokoko.
V zakristiji vise še slike, katere je Marolt videl v župnišču, kjer so bile zaradi pomanjkanja prostora v cerkvi, v novi zakristiji pa je dovolj prostora in slike gole stene zelo poživijo.
Sv. Marjeta. Olje, pl. 102 krat ca 200 cm. Svetnica s puttom na oblakih, spodaj zmaj, zadaj krajina z železniškim viaduktom, kar je gotovo dodal Štefan Šubic, ki je leta 1875. sliko prenovil. Slika je bila prej očividno v starem glavnem oltarju in izvira po Maroltovi sodbi iz druge polovice 18. stol.
Ob vsaki strani sv. Marjete visita sliki sv. Antona Puščavnika, delo Jurija Šubica iz leta 1871. in sv. Frančiška Asiškega, delo Štefana Šubica iz leta 1872.
Na koru so orglje, delo mojstra Goršiča, ki so bile v prvi svetovni vojski zaščitene in so še sedaj dobro ohranjene, treba pa bi bilo deloma renovirati lesene piščali, ki so že črvive.
V zvoniku so štirje bronasti zvonovi. Vlil jih je leta 1937. livar Kogovšek v Št. Vidu nad Ljubljano, v malih linah pa je pravtako bronast mrtvaški zvonček od istega livarja. Prejšnji jekleni, na Jesenicah vliti zvonovi, so bili prodani župni cerkvi v Hotiču, še prejšnje pa je vzela prva svetovna vojska.
Cerkev je bila vsled vojnih dogodkov med drugo svetovno vojsko precej prizadeta. Na veliki četrtek 10.4.1941. ob šesti uri 39 minut zvečer je bivša jugoslovanska vojska pognala v zrak železniški viadukt in tedaj je bila cerkev na mah brez vseh oken. Okna so bila barvana. Med vojsko so bila zadelana z deskami, sedaj so lesena z navadnimi hrapavimi šipami, ker na drugo zaenkrat ni mogoče misliti. Dne 26.8.1944 ob 10. uri dopoldne je bil prvič bombardiran zasilno popravljeni viadukt z železno konstrukcijo, nato pa je bilo še 27 večjih in manjših letalskih napadov, najhujši ob poldeseti uri zvečer dne 26.9.1944. Tedaj so padle tri bombe na pokopališče za cerkvijo in poškodovani domalega vsi spomeniki, pokopališki križ popolnoma razbit, streha in zidovje pri mrtvašnici pa močno poškodovano. Od vzhodne strani je bil od bombnih drobcev posejan cerkveni zid, streha razrahljana, zasilna okna pa so pri vsakem bombardiranju odletela. Ob nekem letalskem napadu v postu 1945 (bil je petek) sta padli dve bombi na staro pokopališče (vrt pred župniščem) bombni drobci so poškodovali cerkev z južne strani iz prerešetali streho na zvoniku. Cerkev je sedaj zunaj izgubila sledove vojske, notranjščina pa še čaka denarja. Treba bo najprej zadelati razpoke, nato pa cerkev preslikati. Nad korom je videti sledove kakor, da bi bil strop zamočen od dežja. Napravili pa so to italijanski vojaki, ki so imeli v stolpu opazovalnico in stražarnico, se gori umivali in imeli kar gori tudi stranišče.
P A K O . Cerkev sv. Miklavža, podružnica borovniške fare.
Zgodovina. O cerkvi ni podatkov, razen v protokolu iz leta 1526. ter v Valvasorju. Ni dvoma, da je letnica na portalu zakristije leto zidave sedanje cerkve.
Opis. Z u n a n j š č i n a . Cerkev, ki stoji na pobočju hriba sredi vasi, obdana od obzidja, je dolga 17 m, široka pa 10 m. K ladji je spredaj prizidan zvonik s šilastim vhodom od prednje strani. Iz zvonice vodi v ladjo portal z letnico 1846. Sredi zvonika je majhno segmentno okno, line so preproste, polkrožne, ob njih pilastri, podstrešni zidec se boči nad kazališči v 3/4 kroga. Streha: Valovita linija, predela, zaprt baldahin z močnimi volutami, baldahinova streha prehaja v konkavni liniji v čebulo s konkavnim zaključkom, jabolko, križ, petelin. Zvonikova streha je krita s pločevino. Ladja je zidana v vzdolžnem osmerokotniku, v prednjih poševnih stranicah so na levi vrata, v vzdolžnih segmentni okni. Ostala okna pravokotna. Streha: Opeka in pločevina.
N o t r a n j š č i n a . Ladja je dolga 8.34 m, široka 8.40 m. V vzdolžni stranici sta narejeni plitvi kapeli, polkrožno svodeni. Pri vhodu je kor na dveh stebrih. V kotih in oglih stoje pilastri nad njimi se vije okrog cele cerkve dvojni zidec. Svod je iz sosvodnic sestavljena kupola. Tlak: opeka. Slavolok je širok 2.89 m. Prezbiterij je dolg 4.24 m, širok 4 m. Levo je vhod v zakristijo z letnico 1717. pač letnica nastanka sedanje stavbe. Obokan je s križnim svodom. Tlak: šamot.
O p r e m a . Glavni oltar je delo novejše dobe (Pengov), neorenesansa. Stranska oltarja lesena. Predela se lomi na vsaki strani plitvo v ospredje, nato spet nazaj. V nastavku polkrožna niša, ob njej steber, na krilu pilaster in voluta. Ogredje je v sredi prekinjeno tako, da je atika neposredno nadaljevanje nastavka. Na vrhu je križ. Oblika oltarjev je zvonasta. V desnem je kip sv. Jerneja, v levem nova MB. Na menzah poznorokokojski okvirji za kanonske table. Konec 18. stoletja.
Prižnica s kipom Mozesa ok. 1800.
Bandero. Sliki o. pl. 99 krat 116 cm. 1) Sv. Miklavž nad krajino. 2) Sv. Urh in Lovrenc na oblakih. Langusova doba.
V zvoniku sta dva jeklena zvonova, bronastega, ki ga omenja Marolt, ni več. Menda je bil prelit, ker je bil ubit.
Ko je bila leta 1942. dne 2.8. odpeljana vsa vas v italijansko internacijo, je izginil iz cerkve mali starinski kelih, zvonec pri zakristiji ter prti in perilo, plašče pa je rešil italijanski kurat dominikanec p. Christoforus Bisio.
S A B O Č E V O . Cerkev sv. Janeza Krstnika, podružnica borovniške župnije.
Zgodovina. Zgodovinska dejstva o nastanku in prezidavi cerkve niso znana; omenjena je cerkev prvič leta 1526.
Opis. Z u n a n j š č i n a . Cerkev stoji kraj vasi že skoro v ravnini, obdana od zidu. Dolga je 20.25 m, široka 7.60 m. K vhodni steni je prislonjen zvonik na približno 3 m visokem podstavku z venčnim zidcem in strešico na vrhu. Vhod v zvonico je polkrožen. Pod vrhom so preproste line z leseno ograjo. Streha se pne v valoviti liniji do predele ter se nad to nadaljuje konkavno do močne čebule z vitkim zaključkom; Jabolko, križ. Leta 1926. je bila izredno učinkovita streha iz zelenih, rdečih in rjavih skodel odstranjena in nadomeščena s pločevinasto. Zvonik je iz konca 16. ali iz prve polovice 17. stoletja, oblika strehe pa iz prve polovice 18. stoletja. Ladja je pravokotna, prezbiterij na oglih prirezan. Cerkev je bila prvotno temnookrasto pobarvana. Okna pravokotna. Desno zakristija.
N o t r a n j š č i n a . Ladja je dolga 9 m, široka 6 m, na oglih zaokrožena med dvema pilastroma. Po en pilaster je v sredi vsake vzdolžne stene. Banjasti svod na sosvodnicah ima v sredi medaljon. Pri vhodu je kor na dveh stebrih. Tlak: opeka. Prezbiterij je oddeljen od ladje s 3.15 m širokim slavolokom. Dolg je 6.40 m, širok 4.74 m, v oglih pilastri, na njih ogredje. Svod je kupolast, na štirih velikih svodnicah, v sredi medaljon. Tlak: šamot. Cerkev v sedanji obliki spada v 1. polovico 18. stoletja; prezidana je iz starejše stavbe gotskega tipa.
Oprema. Oltar, psevdorenesančen, ima letnico 1911 (Pengov). V zvoniku sta dva jeklena zvonova in en bronast, katerega je leta 1937. iz starega prelitega proti mali odškodnini ostopila farna cerkev pa so ga po nerodnosti ubili že pred vojsko.
Po vojnih dogodkih cerkev ni bila prizadeta.
V ladji so klopi, napravljene malo pred drugo svetovno vojsko.
P O K O J I Š Č E . Cerkev sv. Stefana, podružnica borovniške župnije.
Zgodovina. Cerkev je bila verjetno zgrajena ok. leta 1600 ter početkom 19. stol. predelana.
Opis. Z u n a n j š č i n a . Stavba, stoječa na visoki planoti, zidana iz grobega materiala, je dolga 20.70 m, široka v ladji 9.80 m; prezbiterij je za 2.90 m ožji. Zvonik je prizidan k sprednji steni ladje, v zvonico vodi pravokoten vhod. Razčlenjen je z dvema zidcema, line so polkrožne, preproste. Streha, krita s pločevino, pričenja v valoviti liniji; na predeli stoji baldahin z visokimi volutami in streho, ki prehaja v konkavni liniji v čebulo, katere zaključek je na vrhu še enkrat ojačen, jabolko, križ.
Ladja je pravokotna, desno ima še en vhod, okna segmentna. Prezbiterij je pravokoten, levo ima polkrožno zaključeno okno, desno mu je prizidana zakristija.
N o t r a n j š č i n a . Ladja je dolga 9.84 m, široka 8.50 m. V kotih in sredi vzdolžnih sten stoje pilastri, nad njimi venčni zidec; medseboj so zvezani z loki. Ladja je svodena z dvema plitvima kupolama. Tlak: ješterle. Slavolok je širok 4.09 m; prezbiterij meri 6.10 krat 6.10 m. V kotih stoje pilastri, zvezani medseboj z loki, svod je kupolast. Tlak: opeka.
Oprema. Glavni oltar s kipom sv. Stefana, na čigar podstavku je podpis J. Ternovc, je delan v slogu kamenitega oltarja koncem 17. stoletja. Deloma je zidan, deloma kamenit. Po tradiciji je ta oltar iz župne cerkve, ki je leta 1891. dobila nov glavni oltar, kip pa je od prej iz starega, opuščenega oltarja, ki je bil verjetno lesen.
Stranska oltarja. Les, prva polovica 19. stol. Pravokotna menza, ploskovita predela. V nastavku niša, ob njej pilastra in steber. Atika se v sredi nadaljuje neposredno iz nastavka; obdana je od volut, stebričev in pilastrov. V levem kip MB, v desnem sv. Valentina.
Prižnica, preprosto delo prve pol. 19. stol., je bila pred vojsko odstranjena, ker ni bila več varna za uporabo.
V prezbiteriju je visela slika: Sv. Jernej, o., pl. 165 krat 250 cm. V krajini stoji svetnik v valovitem oblačilu, v rahlem pregibu, zroč v nebo, v rokah držeč kožo in nož. Desno zadaj vodita istega svetnika dva moža, levo zadaj pa scena mučenja. V ozadju mesto in gorovje. Levo zgoraj v oblakih skupina treh puttov, nad njimi kronanje Marijino. Dobro delo ok. 1700. Sliko je nekdo v napačni vnemi brez mojega dovoljenja pred vojsko »olepšal« tako, da jo je prevlekel s firnežem, ko pa so se med vojsko leta 1942. morali prebivalci gorskih vasi preseliti v Borovnico, je takratni cerkovnik Adam Anton izrezal sliko iz okvira in jo prinesel v Borovnico, kjer je še sedaj shranjena v gornji sobi nad zakristijo. Omenjeni cerkovnik je bil zelo vesten in je prinesel v Borovnico tudi druge cerkvene potrebščine in tako cerkev zaradi vojnih dogodkov ni bila ob inventar; manjka samo zvonec pri zakristijskih vratih, bile pa so pobite šipe in polomljena vrata, klečalniki v tik pred vojsko napravljenih klopeh pa odnešeni. Cerkev poseduje mali gotski kelih, po sodbi pasarja Drnovška iz Ljubljane lepo dunajsko delo. Na podstavku keliha je s fino iglo pikčasto napravljen napis: PRIMUS JOBST PRIOR IN FRANIZ ME IUSIT(sic) FIERI ANNO 1593. Kelih je leta 1953. nanovo pozlatil pasar Drnovšek. Če je bil ta kelih že v začetku namenjen za pokojiško cerkev, potem je Maroltova cenitev, da je bila cerkev zgrajena okoli leta 1600, pravilna.
Cerkev je bila med vojsko na zunanji steni prezbiterija zadeta od granate, ko so iz Borovnice obstreljevali hribovske vasi.
V hišo »Pri Colnarju« – Pokojišče št. 5 – je vzidana plošča: zgoraj letnica 1659, v sredi bistriški grb, spodaj napis WOLFFGANGUS MARKOVITSCH D:R.I:R:I:V:D:C:P:E:A:S:P:C:S:M:C: Teh okrajšav dosedaj še nihče ni mogel razvozljati.
D R A Š C A . Kapela Marije Pomočnice, v kateri je možno maševati, je umetniško nepomembno delo izpred prve svetovne vojske (menda leta 1909). Za zgraditev te kapele se je posebno trudil Drašler Anton, posestnika sin z Drašce št. 3 (Brencetov Tone).
Sredi Borovnice stoji kapelica Lurške Matere Božje v kateri je tudi možno maševati. Zgrajena je bila za časa kaplanovanja Franca Bernika (do leta 1898).
Borovnica 5.10.1954
Ciril Jerina
župnik
VIR: NŠAL, NŠAL 19, Popis cerkva 1954, Župnija Borovnica
Prepis: Damjan Debevec (5.10.2009)