Katica Kobe, "Ljudje nad Borovnico", 13. september 1959 (let. 1, št. ), str. 7

Ljudje nad Borovnico

Kdo bi te naslikal? Jaz že ne. Opisala te bom, Popek, in, prosim, šegavo se nasmej, ko bodo besede drsele po tebi kakor po šipi in te skalile. Ti si jasen. Ker si čista gorska voda in kmet za plugom in ker si v pozno starost pred svitom vstajal in kosil rosno travo, me opominjaš, da držim besede na vajetih.
Uro hoda sem imela za seboj, pot iz Borovnice na Pokojišče je strma, na srečo teče skozi gozd, pa ti je senca v veliko uteho. Bila sem že kar upehana in žejna, na razpotju, tik pod Pokojiščem, sem pogrešila in prišla k Popku. Se pravi, ne k njemu, marveč h kmetiji z rožljajočim psom na verigi. Povprašala sem mlajšo žensko za pot, potlej pa zagledala starejšo, zelo staro, črno oblečeno, v ruti, okorele hoje, in zazdelo se mi je, da kaj zvem za svojo bistrško zgodovino. V zadregi je mencala in poklicala moža. Pritekel je z drobnimi, veveričjimi koraki, obut v gumijaste škornje, ki so do kolen požrli njegove modre mehaničarske hlače. Ker je bil veter in je stekel proti njemu, se je odpeta flanelasta srajca napihnila, ko se je ta za hip polegel, je bil videti nenavadno vitek. Star je bil njegov klobuk, ne on. Nosil ga je zaradi sonca majčkeno na oči, pa so te imele zato še več ognja. Ta ogenj je kasneje ugasnil. Hočem reči, da ni bil značilnost. Kadar je bila v teh očeh svetla odpustljivost neuničljive dobrote, so bile najbolj njegove. Seveda, ničesar nisem vedela o njem. Pa zdaj? Kako mi je zdaj, ko se spomnim? Jecljam, on pa me je vodil na rimske šance. Vso pot od Borovnice sem se bala, da ne bo znamenitosti. Malodušen, pokvarjen strah. Moj vodič. Moj najboljši vodič, kar sem jih imela, kako škoda bi te bilo za galerije in muzeje in poševni stolp v Pisi. Ničesar nisi imel mimo svojega sveta in svojega življenja, pa si mi napolnil nedeljo. Rimske šance so bile tvoja vljudna koncesija, kakor bi slutil moj pohlep po znamenitostih.
Šla sva po obronku k rimskim šancam, hodil je hitro in komaj sem ga dohajala. Bil je res droban možic, tako malo podoben tršatim kmečkim trmoglavcem. Vprašala sem ga, če je utrujen. Ne, ne, čeprav zdravja ni najboljšega, sedeminštiridesetega je imel meningitis, zdaj pa ga včasih hudo zbada na levi strani. Šance se res dobro vidijo, zdaj so poraščene, tu pa tam pogleda izpod zelenja kamenje. Bunkerji, pravi. Kako staro je to? Štirinajstega, ne, petnajstega leta je prišel neki profesor z vojaki iz Ljubljane in tod kopal. Izkopal je nekaj glinastih vrčev. Bilo je v jeseni, spominja se, da jim je prinesel hruške. Ko je profesor odšel, mu je rekel, da so te šance bile krvave pred tisoč osem sto leti. Obhodila sva jih za dober kilometer. Razložil mi je, da se vlečejo od Ljubljanskega vrha nad Vrhniko tja do Loža.
Potlej me je povabil na vrh. Pod vrhom je svet udrt, obstal je, pokazal vdolbino in rekel: »Tu sem so nas prignali Italijani, da nas postrelijo. Kopali smo že grobove, ko pride iz Borovnice komanda, da nas pripeljejo dol. Kasneje smo zvedeli, da je bil med nami sin italijanske vlačuge, pa je ta tako dolgo skakala okoli borovniškega poveljnika, da je naredil odgon v Borovnico. Hoteli so nas odpeljati v taborišče, pa so Italijani nekaj pomešali; pravkar se je menjavala borovniška posadka, pa nas niso. Do konca vojske smo živeli v hlevu«.
Stopila sva na vrh. Sevc, je povedal, in kdo bi mu zameril odtenek v glasu, ki je plod osemdesetletnega sožitja. Zrak ni bil preveč čist in oddaljeno Ljubljano so zakrivale modrikastobele meglice. Obračala sva se v krogu, da je kmet dajal imena krajem in vrhovom. Dobršen del Notranjske obvladaš od tod, pa ni tako visoko, približno sedem sto metrov. »Če je nebo umito, takole po nevihti, se vidi Cerkniško jezero. Tisti razpotegnjeni poslednji gorski hrbet pa je že Javornik na Krasu«.
Kar ponosen je bil. Vračala sva se po drugi poti ter sklenila krog okoli planote. Polj je bolj malo, ležijo za vetrom, bolje rečeno, pod vetrom, saj so kakor obrnjeni loki. Največ je senožeti in gozda. Od gozda živijo. Sena je letos mnogo, zdaj dorašča otava, neviht pa toliko, da ni za nikamor. Dobro, da je ubijalo samo živino. Povem mu, da je bilo letos veliko človeških žrtev. Ne vem, kako je naneslo na sina. Bila sva že blizu kmetije, pod nama je valovita jasa blago padala k robu gozda; malo prej sva govorila o požigu Zavrha in Pokojišča, obrnil je glavo s poti, ni je povesil, ni maral potožiti, hotel mi je samo prihraniti svoj obraz, ko mi je rekel, da so mu tisto noč ubili edinega sina. Tolikokrat povedano in čuto, glej, pa te stisne v grlu, toplo je in zahtevno; valovita jasa pod menoj, naj te gledam in pomagaj mi. Gozd, zajezi bol. Moj vodič, zdaj si oče brez sina.
Ne smem te tolažiti. Če bi smela, ne bi znala. Če bi znala, bi zajokala. Obrne se, kriv, utrujen smehljaj, ki ga vrača, si krči pot po njegovem obrazu. Zdaj si sovražil, ker veš, da je bol solzava baba, če nima sovraštva v v gosteh. Tako si premostil to reč. Tako delajo pravi. Poživel si s sinom, gnala sta krave na pašo, stekel je, kratkohlačnik, po šop suhega dračja, da prižge pastirski ogenj in si speče krompirja. No, zdaj si spet tu. Dobro je. Je dobro? Ne uhajaj več, prosim. Povej kaj. Povedal je. Še sedem kmetij je na Zavrhu, prej je bil sedmi, zdaj pa je prvi, ker so na občini nekaj skuhali in zamenjali tablice. Kar zasmejal se je. Ubrala sem jo za njegovim smehom kakor srečen otrok, poskočila bi, ker je preplaval spomin in se suši na drugem bregu.
V hiši je vso novo. Les je še bel. Vsi smo stopili v sobo. Mlajša ženska je bila hči in nisem si upala vprašati, kje ji je mož. Saj so brez otrok in kdo bi vprašal: kje so ti ubili moža? Le kdo. Mati je sedela pri peči, hči je vstajala in pogledovala skozi okno. Kazala je najmanj življenja, neka tiha, dolgo pestovana tuga je bila v njej. On mi je prinesel mošta. Bil je res dober, sladek, brez starinske trpkosti lanske pijače. Pohvalila sem ga in bili so veseli. Pripovedovali so mi, kako so si gradili dom. Največ so si pomagali z gozdom. Mnogo, mnogo so delali. Pogovor se je vrnil na tisto noč, ki jih je združila vse, Završčane in Pokojiščane, v pričakovanju smrti. Ženske in otroke so Italijani takrat zaprli v neko hišo. Potem so zahtevali, da pridejo mlajše k njim, v »pisarno«. Matere so jim rekle, da gredo vse ali pa nobena. Pobesneli Italijani so razpostavili strojnice in zažgali hišo. One pa so šle na podstrešje, odkrile nekaj strešnikov in s strehe gasile ogenj. Pogledala sem obe in težko bi jima prisodila. Takrat pa sta gotovo gasili tisti prekleti ogenj, mlajša je spodaj v vedro zajemala vodo, ki jim je pomenila življenje, starejša pa je stala v noči kakor vrh kresa, svetlo obsijana in mrka zlivala vodo na ogenj in ni vedela, da je hraber človek. Imele so svoj mali, oblegani Madrid in branile so ga tako dobro, kakor je le želeti v revoluciji. Bistra, umakni se in snemi klobuk, da ne zardiš.
Kmet me je pospremil na Pokojišče. Tam sem si ogledala »Colnerijo« z vzidano ploščo, v kateri sta vklesana bistriški grb in letnica 1659. Tukaj so nekoč bistriški menihi pobirali davke, desetino in druge dajatve. Današnji lastniki so bili med pogorelci in prav zdaj si urejujejo novi dom. Sin je invalid in vse dneve presedi v senci pred kaščo. Veliko bere in čuje ter predstavlja pravi etnografski priročnik za te kraje. Kar vpričo nas mu je naprtil majhno, uvodno okajenost (bil je zgodnji popoldan). Stari se otepa ko riba na suhem in zvrača vso krivdo na ničvredno vino.
Posloviva se od Pokojišča. Naglo se spušča mrak, pohiteti moram, da me noč ne prestraši. Na razpotju se ustaviva in zdaj, ob slovesu, si prvič stisniva roke. Vprašam ga po imenu. »Popek,« pravi po kratkem premisleku. Potlej gre v breg domov. Gledam za njim, korak mu je počasnejši, ne ozre se, saj se je poslovil. Taki se poslovijo in grejo. Zdaj si boš natočil mošta in poplaknil mojo vsiljivost.
Pa me je le zatekla noč. Z zvezdami je bolj slabo, mesec šele raste. Na ovinkih se majčkeno prestrašim, potem pa mi je misel spokojna. Drugačen si od mrzle svetlobe kresnice. Sploh si nenadomestljiv. Veš, vidim te, kako bi na kakem kongresu vodičev v kaki prelestno opaženi dvorani predaval o noči, ko si kopal svoj grob. Brez domačega Sevca nikamor, kajne? Vidiš, kar poznam te že. Tudi to poplakni. Srebro pa je le v ljudeh. To, ki je zdaj razlito po speči zemlji, je samo za silo. Ti pa nisi za silo. Tako si zares, da bom še prišla. Lahko noč, Popek, in dobro spi.
Katica Kobe

Prepis: Damjan Debevec (28.5.2010)