dr. Anton Ramovš, Geološki izleti po ljubljanski okolici, Mladinska knjiga, Ljubljana 1961, str. 59-70
BOROVNICA–PEKEL
Čez Ljubljansko barje nas pripelje vlak pri Preserju na njegovo južno obrobje, po katerem se vozimo nato vseskozi do železniške postaje Borovnica. Precejšen del železniške proge leži v vsekih. Še več jih ob nekdanji progi, ki je bila speljana nad sedanjo. Tako ležijo vseskozi od Preserja do Borovnice lepo razgaljeni skladi. Večidel se vrstijo skladnati jurski apnenci, ki se nagibajo zdaj proti severovzhodu, zdaj proti jugozahodu. Prelomljeni so v raznih smereh. Ob prelomu so nastale večje zglajene ploskve, tektonske drse, ko se je pogrezalo Ljubljansko barje. Na drsah so skoraj vsepovsod vzporedne raze, ki nam povedo, v kateri smeri so se premikale gmote. Ko tako pregledujemo plasti in zgradbo na barjanskem obrobju, hiti vlak proti borovniški železniški postaji. Tam nadaljujemo pot proti Peklu, a ne po običajni stezi ob regulirani Borovniščici in po cesti proti Peklu, marveč po trasi nekdanje železniške proge, ki je bila narejena med okupacijo. Po njej pojdimo do njenega križišča s sedanjo železniško progo.
Takoj onstran postajnega poslopja so razgaljene na večjem prostoru temne plasti, drugačne, kot smo jih videli na dosedanji poti. Pred očmi imamo sklade in plošče dolomitiziranih apnencev, dolomitov in dolomitnih laporjev. Mednje se vrivajo malo odporne skrilave gline, črni bituminozni skrilavci ali črni bituminozni apnenci.
V plasteh je precej organskih primesi, ki so jim dale tako temno barvo. Padajo srednje strmo proti železniški postaji. Uvrščamo jih v vrhnji del rabeljskih skladov. Srečujemo jih že blizu prehoda rabeljskih plasti v glavni, to je zgornjetriadni dolomit. Tudi v glavnem dolomitu so v spodnjem nivoju še skrilave pole, ki v višjih delih kmalu zginejo. Tak dolomit imamo na površju ob trasi stare železniške proge od vasice Breg skoraj do nekdanjega viadukta.
Povzpnimo se ob razgaljenih rabeljskih plasteh mimo hiše v pobočju na traso prejšnje železniške proge. Od ostankov viadukta proti jugovzhodu nas spremljajo na obeh straneh vseka precej časa večidel temni rabeljski skladi. Na meji z vijoličnordečimi in rdečimi plastmi se pokažejo nekoliko pred nekdanjo čuvajnico med temnimi skladi sive skrilave ali laporne mesne pole. Kmalu nato najdemo prve vijoličnordeče plasti, ki hitro izpodrinejo temne kamnine. Potlej se vrstijo vijoličnordeči, vijolični ali živordeči glinasti in apneni skrilavci z dosti odpornejšimi skladi apnenčevih peščenjakov. Plasti so na več krajih zgubane, prelomljene in premaknjene v raznih smereh.
Tudi vijoličnordeči skrilavci in peščenjaki so rabeljske starosti. Pripadajo nižjemu delu rabeljske dobe in so potemtakem mlajši kot temni apneni in dolomitni skladi.
Ravno take plasti nam že barva oznanja tudi z onstran ozke dolinice, v kateri stoji samotna hiša. Oglejmo si tam nekoliko natančneje pisane sklade. Vijoličnordeče plasti so podobne plastem pri čuvajnici. Razen teh so vmes zelenkastosive in sivkastorumene pole peščenjakov, debele po nekaj decimetrov. Ti se večkrat ponovijo med vijoličnimi skrilavci. Sestavljajo jih pretežno apnenčeva in dolomitna zrna. Vmes je tudi precej drobnih kremenovih prodnikov. Razna zrna zleplja apneno vezivo, ki je v njem precej tufskih primesi. Od njih imajo plasti zelenkasto barvo. Ker nastajajo tufi iz vulkanskega pepela, bi morda kdo mislil, da so bili v rabeljski dobi vulkani kje v soseščini. Vendar vemo, da so ognjeniki ugasnili že davno poprej. Zatorej tufska primes v rabeljskih plasteh ni na prvotnem kraju. Tufi so nastajali iz vulkanskega pepela plinskih izbruhov v wengenski dobi. Njihove plasti pa so prišle v rabeljskem oddelku že marsikje na kopno. S kopnega so jih vode odplavljale v plitvo rabeljsko morje in jih tako preložile v mnogo mlajše sklade. Zato jim pravimo tudi preloženi ali regenerirani tufi.
Razen peščenih in skrilavih kamnin sta tu še dve konglomeratni poli. Oblice v konglomeratu pripadajo večinoma svetlosivim apnencem in dolomitom. V nekaterih prodnikih so celo ostanki apnene alge iz vrste Diplopora annulata Schafh., ki dokazuje, da so prodniki iz kasijanskih skladov. Razen apnenih in dolomitnih prodnikov niso redke oblice belega kremena, temnih rožencev in rdečih jaspisov. Malo pa je vmes porfirnih prodnikov vulkanskih kamnin, ki so prišle v te plasti prav tako s kopnega kot tufi. Ta nekdanji prod je zelenkasto tufsko vezivo, z apnenčevo primesjo zlepilo v trden konglomerat.
Pred seboj vidimo tako večkratno menjavanje skrilavih, peščenih in konglomeratnih plasti. Iz tega sklepamo, da je bilo takratno morje zdaj globlje, nato plitvejše in da se je njegova globina periodično spreminjala. Na podlagi podrobnih preučevanj je bilo ugotovljeno, da se je usedanje raznih plasti vsaj devetkrat menjalo. Ozemlje se je nekajkrat vzdignilo in se po kratkih presledkih znova pogreznilo.
Nadaljujmo pot po terasi, ob kateri se pokažejo za vijoličnordečimi rabeljskimi plastmi svetlosivi apnenci. Iz njih je večji del majhnega pomola v ravnici borovniške doline. Apnenci so slabo plastnati in jih prepredajo večje ali manjše prepoke v najrazličnejših smereh. Tudi drsnih ploskev ni težko ugotoviti v kamnini. Če nato še natančneje pogledamo kose apnenca, vidimo, da so nekateri drobnozrnati in da sestojijo iz samih drobnih kalcitnih kristalčkov. Pravimo, da je njihova struktura podobna sladkorju. V drugih kosih je apnenec gost in zrnatost ni vidna, čeprav tudi sestoji iz mikroskopsko drobnih zrnc.
V kamnini so se razvili kraški pojavi. Apnenec je na površju ves razjeden in kraški žlebiči segajo ob razpokah in zdrobljenih conah tudi po več metrov globoko. Tu in tam lahko opazimo v spodnjem delu razpok manjše prostore z rdečkastorjavo prstjo, to je jerino, na dnu. Jerina je še edini ostanek raztopljene kamnine.
Ne smemo pozabiti še na skromne ostanke nekdanjega življenja, ki so se ohranili v sivih apnencih kot zgovorne priče iz davnin. Na razjedenem površju apnencev je ponekod vse polno apnenih alg iz vrste Diplopora annulata. Uvrščamo jo med zelene alge ali Dasicladaceae. Pogosto dobimo tudi do dva centimetra dolge apnene cevčice z lepo vidno prečno segmentacijo. Iz več obročkov sestavljena cevka obdaja apneno jedro, ki je nadomestilo odmrle organske dele. Največ takih ostankov lahko naberemo v nekdanjem majhnem kamnolomu ob trasi na skrajnem koncu pomola. Tam se mu tudi najbolj približa sedanja železniška proga. Večkrat lahko odlomimo cevčice, ki stopajo iz kamnine. Razen tega ležijo tudi po razpokah in drugod, kjer se je nabrala na kamnini rdečkastorjava prst. Ostanki alg so odpornejši proti preperevanju kot sam apnenec, zato so se tudi razmeroma dobro ohranili. Nasprotno pa imamo dosti manj uspeha, če poskusimo srečo ob zdravih ploskvah kamnine. Na njih včasih komaj opazimo ostanke alg, večkrat pa jih s prostim očesom celo zaman iščemo.
Po vseh navedenih značilnostih apnenca obiskovalec kaj hitro ugotovi, da kamnina pred njim ni prav nič podobna jurskim ali rabeljskim apnencem, ki so ostali za njim.
Zanima nas seveda še starost apnencev z diploporami. Starost izpričuje na eni strani že sama kamnina s prej omenjenimi posebnostmi, na drugi pa isto potrjujejo apnene alge. Razen tega tudi vidimo, da ležijo apnenci tik pod pisanimi spodnjerabeljskimi plastmi. Po vsem tem morejo biti edinole kasijanske starosti in zavzemajo zgornji del srednje triadne dobe.
Ob novi železniški progi proti vasici Dražica so razgaljeni v globokem vseku svetli, zrnati in krušljivi dolomiti.
Ponekod so vidni tudi podobni apnenci, kot smo jih srečali na pomolu. Apnene alge so v dolomitih po navadi le redko vidne.
Od tod dalje prečkajmo borovniško dolino v smeri proti jugu, proti vasi Ohonica.
Plosko borovniško dolino napolnjujejo mlade naplavine. Pod približno 30 cm debelo plastjo temnosive prsti leži najprej droben in globlje čedalje debelejši prod. Med prodnimi naplavinami so okoli pol metra debele plasti mivke, ki so jo z vrtino sledili do globine 19 metrov. Tam so ugotovili pol metra debelo plast črne, močno stisnjene zemlje in pod njo spet debel prod.
Onstran borovniške doline vidimo večinoma ravno take plasti kot na njenem desnem robu. Ob železniški progi so lepo razgaljeni večidel dolomitni skladi, ki se na južnem delu obrobja še menjavajo s skrilavimi glinami, črnimi bituminoznimi skrilavci ali pa s skrilavimi apnenci. Vmesne skrilave pole v smeri proti Borovnici so čedalje redkejše in kmalu zginejo: zgornjerabeljski skladi torej tudi tam prehajajo v glavni dolomit, kot smo videli že v okolici borovniške železniške postaje. Skladi na tej strani doline so nam bili pred očmi na vsej dosedanji poti, zato morda ni treba stopiti prav do njih.
Vendar je prav, da si ogledamo geološko zanimiv griček, skozi katerega je napravljen prvi vsek na levi strani doline. Njegova južna polovica sestoji večidel iz svetlega kasijanskega dolomita, medtem ko je severna iz živo pisanih rabeljskih plasti, kot smo si jih ogledali že onstran doline. V vseku lepo vidimo mnoge različne plasti pisanih rabeljskih kamnin, iz katerih lahko razberemo, kolikokrat se je spremenila sedimentacija v takratnem plitvem morju. Dve precej debeli konglomeratni plasti jasno izstopata na površju. Na meji med kasijanskimi in rabeljskimi skladi so nagrmadeni veliki bloki, ki jih obdaja skrilava kamnina vijoličnordeče barve. V kasijanskih skladih se dobijo apnene alge; veliko jih je tudi v omenjenih apnenih blokih v spodnjem delu rabeljskih skladov. V blokih jih najlaže dobimo na poti tik nad vsekom.
Južno od otočka kasijanskih skladov nas vodi pot do Ohonice in še nekaj časa proti jugu po živo pisanih rabeljskih peščenih in skrilavih kamninah. Na spodnji strani poti nam že vijoličasta barva prsti po njivah razodeva starost. Potočki in luže dokazujejo, da kamnine ne prepuščajo vode.
Nekoliko dalje in više v pobočju nam pogled obstane na debelo ploščatih in skladastih kamninah. Če odbijemo kos od žive skale, vidimo, da je kamnina črne barve in vsa prepredena z belimi kalcitnimi žilicami. To so spet mlajši rabeljski skladi. Še više v pobočju se tudi tu začno menjavati apneni skladi z dolomitnimi in mednje se vrivajo na več krajih skrilave pole. Spet smo na prehodu iz rabeljskih plasti v glavni dolomit, ki je prav lepo viden ob kolovozni poti iz doline Otavščice proti zaselku Lašče. Nekaj deset metrov pred odcepom omenjene poti, in sicer tik ob začetku obrambnega zidu proti razdivjani Otavščici, že lahko preskusimo svoje dosedanje znanje. Ob poti je manjši kamnolom v svetlosivih apnencih, ki so deloma precej dolomitizirani. Kamenje so uporabljali pri regulaciji Otavščice. Pazljivemu očesu ne ostanejo skrite značilne apnene alge iz vrste Diplopora annulata, ki nam dokazujejo kasijansko starost kamnin. Na njih ležijo spet rabeljske plasti.
Gotovo nas tudi zanima, iz kakšnih kamnin je dolg hrbet vzhodno od doline. Tu in tam se pokažejo med drevjem sive skale, na nekaj krajih pa so jih celo odkrili z manjšimi kamnolomi. Večidel so tam svetlosivi apnenci in dolomiti kasijanske starosti. Južno od najvišjega vrha na hrbtu (viš. kota 426 m) pokrivajo kasijanske plasti spet rabeljske živo pisane kamnine. Te plasti omenjamo že zaradi železovih oolitov, ki jih je precej v spodnjem delu rabeljskih plasti na Kopitovem griču (tako imenujejo ta hrib). Na grebenu jih lahko dobimo, saj je tam okoli vse razrito. Tudi po obeh pobočjih ležijo razmetani rdečerjavi kosi, pri katerih že teža pove, da je v njih železova ruda. Železova ruda je večinoma rdečerjave, ponekod tudi zelenkastosive barve in sestoji iz okoli dva milimetra debelih zrnc, ooidov. V ooidih je železo. V trdno kamnino jih povezuje rdečkasto boksitno lepilo. Po starejših analizah naj bi bilo v železovih oolitih od približno 11% do okoli 31%, največ pa celo blizu 50% železa. Po novejših analizah je železa mnogo manj, medtem ko je veliko večji odstotek glinice. Seveda so nekdanji rovi zasuti in novejše analize so iz rude na površju.
Po tem skoku v stran nadaljujemo pot proti tesnem Pekla. Dolinica se kmalu zoži in manj odporne rabeljske plasti potonejo pod dolomitne sklade. Široki dolini Prušnice in Otavščice, po katerih smo hodili, sta taki prav zaradi malo odpornih skrilavcev in peščenjakov.
Sivi dolomiti se vlečejo nato do konca Pekla in ob vsej poti je sklad enak skladu. To geološko enoličnost pa je spremenila Otavščica v zadnjih milijonletjih v divjo, pa vendar mikavno in privlačno tesen z mnogimi slapovi in brzicami. Olepšalo jo je tudi svojevrstno cvetje, ki mu ni enakega drugod v ljubljanski okolici. Ob vodi so se naselile mesojede mastnice, ki privabljajo mušice v nastavljene pasti na listih, čeprav v rahlih belih cvetovih ni videti tolike hudobije. S skalnih polic in razpok nas pozdravljajo kot kranjski nageljni z gorenjskih hiš avrikli z lepimi rdečimi cvetovi. Komu bi se te cvetke ne zdele ravno tako lepe kot njihove sorodnice v visokem alpskem svetu? Vseskozi ob poti nas pozdravljajo in težko rečem, katera si je izbrala lepši prostor v težko dostopni steni.
Skozi Pekel pojdemo gor grede po stopnicah. Tu in tam poglejmo natančneje tudi enolično kamnino, čeprav vsakega očara rastlinski svet naokoli. Dolomit je že pred vstopom v sotesko in tudi na mnogo krajih skozi Pekel lepo pasast. Menjavajo se svetlejši in temnejši pasovi, debeli po nekaj milimetrov. Svetlejši so odpornejši od temnejših, zato na površju jasno stopajo iz kamnine. V pasastih dolomitih doslej še niso našli fosilnih ostankov, ki jih poznamo z nekaj krajev v nepasastih skladih. Nad drugimi stopnicami sestojijo nekatere plasti iz samih alg vrste Sphaerocodium bornemanni. V odlomljenih skalah nahajamo megalodonte in nekje drobne školjke tudi že prej, preden se ločita poti po levi in desni strani Otavščice. Morda bo bistro oko odkrilo še kako novo najdišče fosilov, ki so v dolomitih, lahko rečemo, zelo redki.
Ko smo že nad brzicami in slapovi, se voda umiri in v tolmunih brezskrbno plavajo raki. Dolomitni skladi pa so še vedno taki, kot so bili v tesneh.
Nazaj grede pojdimo pod četrtim slapom z leve na desno stran potoka, da se izognemo stopnicam. Že nekaj deset metrov za prehodom čez vodo je v dolomitnih skladih vse polno precej velikih megalodontov. Med školjkami najdejo tudi polže iz vrste Worthenia solitaria Ben., značilne za zgornjetriasne dolomite. Blizu tam so tudi take alge, kot smo jih videli nad drugimi stopnicami. Ko zginejo fosilni ostanki, postanejo dolomiti kmalu pasasti.
Spustimo se k začetku skalnatega Pekla, od koder smo šli gor grede po stopnicah. Še zadnji pogled na razpenjeno vodo v brzicah in zapustimo ta lepi »planinski svet«.
Prepis: Damjan Debevec (20.6.2009)