Jože Vidic, Po sledovih Črne roke: dokumentarno-reportažni zapis, Založba Borec, Ljubljana 1975, str. 598-600
MED BREZOVICO IN LOGATCEM
Že od nekdaj je razširjeno mnenje, da številka trinajst prinaša nesrečo. V nekaterih znamenitih hotelih po svetu prav zaradi te ljudske vražjevernosti še danes nobena soba ni označena s to številko.
Železniškemu čuvaju Tonetu Majaronu se je življenje nesrečno končalo 13. novembra 1943. leta. A ne zaradi datuma, kajti že tedaj so ljudje rekli: umorila ga je črna roka na pobudo njegove ljubice. Ljubezen je strast, ki v vsakdanjem življenju prinaša srečo ali nesrečo. Ko se ljubezen prelevi v sovraštvo, je nesreča na pomolu. Primer Majaronove smrti to znova potrjuje.
Anton Majaron se je rodil 11. novembra 1916. leta v Brezovici pri Borovnici. V družini je bilo devet otrok. Starša sta bila nekaj let v Ameriki, kjer sta se jima rodila dva otroka, ki pa sta tam tudi umrla. Po vrnitvi se jima je rodilo še sedem otrok, od teh je bil Tone najmlajši. V Ptuju je opravil šest razredov gimnazije, nato pa se je zaposlil v tovarni Štore (Dekorativna) v Dravljah.
1939. leta je Tone delal pri štabu za utrjevanje naše meje proti Italiji. Ta sistem bunkerjev in rovov poznamo pod imenom Rupnikova obrambna linija. Med tem delom je Tone spoznal učiteljico Maro Kos iz Borovnice, ki je tedaj učila v šoli v Št. Joštu nad Vrhniko. Od znanstva do ljubezni je bil le korak. Po kapitulaciji Jugoslavije se je Tone zaposlil kot figurant pri trasiranju nove železniške proge. Že od prvih dni je deloval kot član osvobodilne fronte. Zaradi tega so ga Italijani aprila 1942. leta odpeljali v internacijo v Gonars.
Medtem ko je bil Tone v internaciji, se je njegova ljubica zabavala z Italijani in s člani belogardistične vaške straže v Št. Joštu. Stara ljubezen je zarjavela, ločil ju je globok politični in moralni prepad. Po vrnitvi iz internacije Tone z bolečino v srcu ni maral več slišati o svoji nekdanji ljubici. Mara ga je obletavala in ga skušala prepričati, da so govorice zlobne in neresnične. Ni ga premotila. Iz jeze se je začela spogledovati z domobranskim oficirjem Kolmanom in ga pridobila. Nova ljubezen pa Mari ni zacelila starih ran. V njej se je kuhalo maščevanje. Svojega novega ljubčka Kolmana je nagovorila, naj Majarona ubije, ker je pristaš OF. »Zakaj pa je bil v Gonarsu? Komunist je; lahko nam še veliko škoduje. Kot čuvaj lahko vsak dan obvešča partizane, kdaj bo pripeljal kakšen vlak, kdaj so in kdaj niso patrulje na progi. Zakaj pa je toliko diverzantskih akcij na progi? Zato, ker so v službi pri železnici taki ljudje, kot je Majaron.«
Kolmana ni bilo potrebno dolgo prepričevati. Organiziral je umor, ki naj bi bil videti kot nesreča. 13. novembra 1943. leta okrog devetih zvečer so v čuvajmco prišli trije domobranci: Franc Debevc, Franc Urh iz Borovnice, in Ivan Kovač, po domače Pristavčev z Brega pri Borovnici. Najprej so Majarona nahrulili kot komunista, nato pa ustrelili. Truplo so odnesli 50 metrov naprej od čuvajnice in ga položili na tračnice, da bi ga povozil vlak. Zakaj bi morali ljudje vedeti, kdo in zakaj ga je umoril?
Prvi vlak je pripeljal šele ob pol sedmih zjutraj, in to iz ljubljanske smeri. Tiste dni so strojevodje in kurjači budno opazovali progo pred seboj, ker so se bali, da je kje minirana ali da so na njej ovire.
Strojevodja je zagledal nekaj na progi in zato ustavil vlak. Pred njim je na tračnicah ležal umorjenec. Zločin ni ostal skrivnost in terenski delavci OF so zločince takoj prijavili komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov. Pobudnika zločina kapetan Kolman in njegova žena Mara živita blizu Clevelanda v ZDA.
Prepis: Damjan Debevec (31.3.2010)